Zima v krvi

Opis

S svojo novo pesniško zbirko Zima v krvi je Franjo Frančič slovensko poezijo odrešil malomeščanskih spon in na pesniško raven povzdignil nespodobne besede, ko sicer sarkastično in cinično, predvsem pa nadvse stvarno prepeva o različnih opravilih tega najstarejšega poklica sploh. Kot Dante poje o božanski ljubezni duše, poje Franjo o eni sami ljubezni, ki jo kot pesnik priznava in slavi, in to je telesna ljubezen, užitek in naslada. Res pa je podobno besedišče v svojem času že pred Franjem uporabljal v nekaterih svojih pohujšljivih pesmicah naš veliki France, zaradi malomeščanskih tabujev pa tiste njegove rožice poezije niso nikoli niti izšle kdaj pozneje. Kljub očitni banalnosti osrednje pesemske tematike pa Franju velika ustvarjalna moč omogoča, da nam kratke prozne sestavke »proda« za poezijo, saj njegovi nadrealistični opisi črpajo poetiko iz njegove lastne velike elokvence in skrbne, čeprav nezavedne izbire besed, s katerimi mu uspeva omenjeno prozaičnost – vsaj z vidika »visoke poezije« – spremeniti v Visoko pesem ljubezni, ki to ni. Podobno kot v sočasno nastalem kratkem romanu Ožarila … avtorjev diskurz nenehno niha med poezijo in prozo, tudi te pesmi nenehno nihajo med prozo in poezijo. Zdi se, da je po več kot tridesetih letih ustvarjalnega razvoja umetniku uspelo doseči sintezo teh dveh nasprotij, ju torej preseči in se po postmodernistično (vsebina je oblika) prepustiti notranjemu občutku in navdihu srca in duše.