Opis

»V šestdesetih letih 20. stoletja je v ekonomski in politični besednjak sveta vstopila nova beseda: ‘kapitalizem’. Morda se zato zdi naslov tega zvezka Čas kapitala povsem primeren, saj nas spomni, da je bilo glavno delo najpomembnejšega kritika kapitalizma, Marxov Das Kapital (1867), objavljeno prav v teh letih. Globalno zmagoslavje kapitalizma je namreč glavna tema zgodovine v desetletjih po letu 1848. To je bilo zmagoslavje družbe, ki je verjela v gospodarsko rast, utemeljeno na konkurenčnem zasebnem podjetništvu, na uspešnem kupovanju vsega (tudi delovne sile) na najcenejšem trgu in prodajanju na najdražjem. Tako zasnovano gospodarstvo, ki se povsem naravno opira na trdne temelje buržoazije, razreda tistih, ki so se s svojo močjo, zaslugami in pametjo povzpeli na položaje in jih tudi obdržali, naj bi – po splošnem prepričanju – ustvarilo ne le svet primerno razdeljenega materialnega obilja, temveč tudi svet vse večje razsvetljenosti, razuma in človekovih priložnosti, napredek znanosti in umetnosti, skratka, svet nenehnega in vse večjega materialnega in moralnega napredka.«- Iz knjige

Čas kapitala, ki se poleg treh drugih Časov, Časa revolucije, Časa imperija in Časa skrajnosti, umešča v avtorjevo serijo knjig, s katero je želel iz progresivne perspektive popisati zgodovino moderne od francoske revolucije pa do zloma realno obstoječih socializmov, pokriva z vidika svetovnozgodovinskih preobrazb morda prehodno, ne pa tudi nepomembno, kaj šele dolgočasno obdobje.

Tako že v prvem od let med 1848 in 1875, na katera se je Hobsbawm osredotočil v tem delu svoje tetralogije, najdemo revolucionarno vrenje t. i. »pomladi narodov«, ki je naznanilo dokončen prelom s starim mednarodnim in fevdalnim režimom ter začetek (vsaj ultimativno) zmagovitega pohoda evropskih nacionalizmov. Obenem pa je isto leto tudi prelomnica v zgodovini delavskega gibanja, saj se je ravno takrat Marxu in Engelsu zapisalo, da »pošast hodi po Evropi – pošast komunizma«.

Reakcija in nacionalizem delavskega razreda sta njune največje upe sicer pokopala, ju je pa zato na drugem koncu obravnavanega obdobja razveselila ena od najsvetlejših točk te iste zgodovine, ko je med 18. marcem in 28. majem leta 1871 koalicija dotlej podrejenih razredov prevzela oblast nad prestolnico nekdanje evropske velesile. Usodo Pariške komune pa lahko, tako kot usodo revolucij iz leta 1848, jemljemo kot potrditev pravilnosti Hobsbawmove izbire naslova: obdobje med 1848 in 1875 je kljub veliki gospodarski depresiji, s katero se je zaključilo, v prvi vrsti pomenilo utrditev kapitala kot na svetovnozgodovinskem odru prevladujočega družbenega razmerja.