Kolšek Peter

Milan Vincetič 1957-2017

Po smrti pesnika, pisatelja, esejista, slovenista, urednika, ki je živel in ustvarjal v Prekmurju.

Seveda znajo o njem več povedati tisti, ki so ga poznali od bliže. Ljudje iz Stanjevcev in Murske Sobote. Občutek sem imel, da je zanj celotno Prekmurje z Goričkim vred en sam kraj, po katerem samoumevno križari. Nekoč sem se peljal skozi Stanjevce, predvsem zato, da bi videl tisto železniško postajo, o kateri je pripovedoval in kjer je bil zaposlen njegov oče. Bila je prazna, zapuščena, takšna pa je izgledala tudi dolga vas, spominjam se redkih hiš in sadnih dreves. Nekako osamljeno in nesrečno, nikakor ne prazno, mi je deloval tudi Vinci – tako se mu je, kolikor vem po njegovi volji, reklo. Bilo je malokdaj, da sva govorila v živo, a kadar sva, je bil v nekakšni stiski, neodrešenosti, zamorjen. Drugače kot na mejlih ali razglednicah, ki jih je potikal v svoje knjige, ko mi jih je pošiljal. V pisnih stikih je deloval precej bolj vedro.

Tisti, ki ga bolje poznajo, tako in tako vedo, da je Vincijeva slika, kakršno malajo zgodnji stavki, zelo nepopolna, za one, ki vedo o njem manj kot jaz, pa naj povem, kar ni zmeraj jasno samo po sebi: vsa plastovitost njegove zapletene osebnosti je razvidna iz njegove poezije; morda tudi proze, a to slabo poznam. Pogosto rečemo, da je ustvarjanje tega ali onega nekaj »čisto posebnega«. In delamo krivico pesnikom, kakršen je Vinci. Takšne poezije – v tako izvirno in dosledno izklesani formi, ki ji dajejo izgled na novo izumljene kitične tvorbe, vijačna in hkrati eliptična sintaksa ter osupljive besedotvorne pogruntacije; in s tako bogato omreženim eksistencialnim podobjem, ki sega od etničnih do ontoloških pomenov – ne piše/ni pisal na Slovenskem nihče drug. In malokdo je imel tako natančno premišljeno avtopoetiko kot on, čeprav je vprašanje, ali bi jo znal enako dobro pojasniti, kot jo je znal uporabljati. Vinci je govoril razmeroma preprosto, mislil globoko, pisal rudimentarno. Zagotovo bi z njegovim opusom – štirinajst izklesanih zbirk – imele kaj početi slovenistične diplomske in kakšna magistrska naloga.

Odprl sem zadnjo zbirko Kalende in prva pesem, na katero sem naletel, se glasi Pasijon: Dež je bogme izvisel / in siv kapelnik /stisnil je s pogreba / da ga je vesela krčma // in tečna kučamajka / ki ne splakuje vrčka // če je polna kapa / in popleše miza / ter pritrobenta / vseh tišin tišina. Pasijon torej, muka, s katero in zaradi katere shaja tudi krčma. Vinci je premogel oboje. Vsaj dvajset let sem ga vabil, naj se oglasi ko pride v Ljubljano, da se pošteno usedemo in kakšno rečemo. Letos spomladi se mi je zdelo, da se je odzval dovolj zavzeto in se bo to zgodilo. Ne bo se.

A to še ni najhuje. Prav v sredo dopoldan, ko še nisem vedel za njegovo smrt, sem sedel v dohtarski čakalnici in listal zadnjo Sodobnost. In vidim, da je tam objavljena njegova proza Teta v Ameriki. Malo sem bral, pot z vlakom v Pulj, Kanfanar, deček in mama, ki jo peca sprevodnik. Od vraga je tale Vinci, kaj vse piše, in to kar naprej, me je obšlo. A tudi to še ni najhuje. Od sobote, ko sem dobil v roke omenjeno revijo, sem mu nameraval pisati mejl. V njej je namreč, ne prvič – sploh je Vinci napisal ogromno pesniških ocen – objavil zapis o moji zadnji zbirki, bolj prizanesljiv, kot bi bilo treba, a saj drugače skoraj ni znal. Hotel sem se mu zahvaliti za pozornost, predvsem pa se je ponudila nevsiljiva priložnost, da ga spomnim na dogovorjeno srečanje. No, nisem mu pisal prvi večer, naslednjega sem pozabil, v ponedeljek sem počel neke druge nepomembne stvari in v torek zvečer sem rekel, jutri pa pride čisto zares na vrsto Vinci ...