Vidali Petra

Unikatne geste - na 16 straneh ali 2302

Subjektivni vodnik po slovenski književnosti z lansko letnico

To seveda ni vsa zgodba leta 2017. Ne le, da je arbitrarna, v njej so samo knjige, o katerih sem pisala sproti. Marsikatera že prebrana pa še ne popisana se mi zdi prav tako zelo pomembna - izpostavim izbor poezije in esejistike Aleša Debeljaka v Kondorju, naslovljen Tukaj, zate, tam, ali na primer naš aktualni feljtonski roman, Starec in jaz Sarivala Sosiča -, a bo morala počakati na popis in kak drug izbor.

Boris A. Novak: Vrata nepovrata

Lahko, da se nam teoretično zdi nemogoče in anahronistično in nerazumno. Ampak Boris A. Novak je v 21. stoletju to naredil: napisal je ep o slovenskem 20. stoletju. Lani ga je s tretjo knjigo, Bivališča duš (prvi dve sta bili Zemljevidi domotožja in Čas očetov), zaključil. Vseh epskih razsežnosti ni mogoče izmeriti, mogoče pa je našteti 2302 strani in več kot 40.000 verzov. To je "mojstrski unikum v moderni slovenski književnosti in nedvomno pesnikov opus magnum", je zapisala žirija, ki mu je dala Veronikino nagrado, prejel pa je tudi nagrado Knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu. A je res premalo reči "knjiga leta", celo "knjiga desetletja" ni zadostna oznaka. Sam je rekel, da je to njegovo "življenjsko delo", in ob tem smo se zavedli, kako redko slišana sintagma je to v današnjem času. Sodobni ustvarjalni slehernik še verjame v samouresničevanje, verjame, da se smisel ali slutnja smisla sproti izrisuje s sprotnim delom. Ne verjame pa v eno spoznanje, knjigo, "življenjsko delo", zaradi katerega je prišel na svet.

Boris A. Novak pravi, da je ep napisal na način, kot ga analizira in opisuje Marcel Detienne v knjigi Iznajdba mitologije. Njegova teza je, da so miti in tudi njihove prve upesnitve praviloma delo tretje generacije, se pravi vnukov junakov ali zadnjih živih prič velikih in strašnih dogodkov. "To dejansko sovpada z mojo izkušnjo. 20. stoletje z vso svojo grozo je pravzaprav šele omogočilo, da v slovenščini nastane ta ep." Omogočili sta ga seveda najprej izjemna verzifikacijska in zgodbarska erudicija in domišljija Borisa A. Novaka.

Simona Semenič: Tri drame in Me slišiš?

Po treh Grumovih nagradah in še nekaj nominacijah zanje, po tem, ko so bile njene drame uprizorjene na odrih vseh treh nacionalk in še drugih večjih gledališč, po prevodih v kar nekaj jezikov in uprizoritvah na Švedskem, Norveškem, Slovaškem, v Bolgariji, Albaniji, Izraelu, ZDA in Rusiji, so tri od njenih dram - Tisočdevetstoenainosemdeset, Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije ter Mi, evropski mrliči - izšle v knjigi pri Založbi Beletrina. Saj res, da smo dve lahko brali že v gledališkem listu ob uprizoritvah pa da so v celoti dostopne tudi v elektronski obliki, ampak za nujno gesto gre. Simona Semenič je etablirana slovenska dramatičarka in mora imeti knjigo. Razen tega knjiga prinaša še poseben presežek: izjemno spremno besedo Nike Leskovšek, ne le neobičajno obsežno, ampak tudi neobičajno poglobljeno in lucidno.

Druga knjiga, skoraj sočasna prvenka tako rekoč, je izšla pri KUD ACC Zrakogled in ima naslov Me slišiš? To je popoln žanrski unikum, ki ga ne zajame povsem niti "avtobiografija v treh dramah". Avtobiografskim dramam, na podlagi katerih je izvedla performanse iz "trilogije žrtve" - jaz, žrtev, še me dej in drugič - je dodala prozno vezno besedilo, ki je hkratni uvod in post scriptum k dramam in performansom. Avtobiografska proza, vsaj tista, ki je danes v porastu, seveda ponuja "sebe", ne pa tudi zares inovativnih načinov govora o sebi. Simona Semenič je naučeno na uprizoritvenem polju odlično transformirala v "nevezano besedo", tako da smo dobili z Me slišiš? tudi eno najbolj vznemirljivih, če ne kar najbolj vznemirljivo sodobno slovensko avtobiografsko prozno pisavo.

Štefan Kardoš: Vse moje Amerike

 Ob vseh izborih osebnosti leta me je najbolj veselila pomurska: bralci Vestnika so izbrali Štefana Kradoša. Pazite, ne za kulturnika leta (čeprav sem bila vesela tudi, ko je ta naziv na istem "tekmovanju" dobil Matjaž Farič), ampak kar osebnost. Tudi sam je bil presenečen: "Že nominacija me je zelo prijetno presenetila, kaj šele, da so me bralci izbrali, saj so v tem okolju številne druge dejavnosti - politika, nogomet - pomembnejše kot kultura." S čim je prepričal? Z romanom Vse moje Amerike, ki je v začetku poletja izšel pri Literi. "Zmago mi je prinesel roman, ki sega daleč v zgodovino in je ponovno združil ljudi. Ni namreč prekmurske družine, ki ne bi imela potomcev ali sorodstva v Betlehemu, tudi moj dedek je tam rojen. Ta tema je bila pozabljena, zdaj pa se spet oglašajo ljudje in upam, da bomo našli še kakšne dokumente iz tega obdobja in bo še kaj nastalo."

Vse moje Amerike so Kardošev najbolj kompleksen in, prepričana sem, najboljši roman do zdaj, tudi eden najboljših sodobnih slovenskih romanov zadnjih let sploh. Zdi se, da je šele zdaj, ko več ne verjamemo, da je katerakoli resnična zgodba neskonstruirana, ne potrebujemo pa več nenehnega (postmodernističnega) opozarjanja na konstrukte, mogoče pisati dobro moderno zgodovinsko, biografsko, spominsko ... prozo. Kardoševa je takšna, ob tem pa izstopa še s premišljeno rabo prekmurščine. Ko padeš not, ne potrebuješ podnapisov, zagotavljam.

Peter Svetina: Molitvice s stopnic

Najprej, tale nima letnice 2017, ampak eno prej. Pravilo kršimo, ker je naša. Zanjo je Peter Svetina dobil septembra lani že tretjo večernico in drugo po vrsti, nagrado Večera za najboljše literarno delo za otroke ali mladino. Ne, pravilo kršimo, ker ga je vredno kršiti. Večernica za Molitvice s stopnic je bila večernica za najmanj besed v 21-letni zgodovini podeljevanja te nagrade, za sedem drobnih pesmi. Kakšne morajo biti te pesmi, da so prevagale debele romane in druge odlične pesmi? Biti morajo tako rekoč posvečene, biti morajo tako rekoč molitvice, biti morajo tako rekoč svetinjice. Strokovnjaki ugotavljajo, da je to tudi prvi resen sodobni literarni spoprijem z religiozno motiviko. Je, ampak zagotavljam, da je to prelepa knjiga tudi za popolne ateiste.