ČAŠA NESMRTNOSTI (VELENJICA)
Čaša nesmrtnosti (velenjica) je vseslovenska književna nagrada za vrhunski desetletni pesniški opus, ki je bila za pesniški ciklus do sto verzov prvič podeljena leta 2006, ob 150-letnici rojstva pesnika Antona Aškerca. Od leta 2007 jo podeljujejo pod okriljem Mestne občine Velenje na literarno-umetniški prireditvi Akademija Poetična Slovenija, ki poteka v okviru mednarodnega festivala liričnih umetnosti 21. stoletja Lirikonfest Velenje v organizaciji Velenjske knjižne fundacije in Književne asociacije Velenika. O dobitniku nagrade odloča žirija, sestavljena iz predstavnikov desetih krajev, kjer je Anton Aškerc služboval. Poleg denarne nagrade nagrajenci prejmejo umetniško skulpturo akademskega kiparja Jureta Smoleta, dogovorijo pa se tudi za izdajo izbranih pesmi.
O imenu nagrade
Nagrada je poimenovana po pesmi Antona Aškerca (9. 1. 1856–10. 6. 1912) z naslovom Čaša nesmrtnosti. Anton Aškerc je bil slovenski realistični pesnik, prevajalec, urednik in duhovnik. Rodil se je verjetno v na domačiji svoje matere na Globokem blizu Rimskih Toplic, otroštvo pa je preživel v očetovi rojstni hiši na bližnjih Senožetah, kjer se je družina kmalu za stalno naselila. Po zgodnji materini smrti je poleg očeta zanj skrbela teta Agata Aškerc. Osnovno šolo je obiskoval sprva v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah, nato pa v Celju, kjer je končal tudi gimnazijo. Zaradi slabih gmotnih razmer se je odločil za študij teologije na bogoslovju v Mariboru in bil v duhovnika posvečen leta 1880. Bil je kaplan v Podsredi, Šmarju pri Jelšah, Juršincih, Vitanju, Šmarjeti pri Rimskih Toplicah, Mozirju in v Škalah pri Velenju.
V svojih življenjskih nazorih je bil svobodoljuben, zanimal se je za spoznanja sodobne znanosti in zavračal tradicionalno mišljenje, obteženo z naivno vernostjo. Narodnostno zaveden in protinemško usmerjen ter spodbujen s čustvi neuresničene ljubezni je začel pisati poezijo, ki jo je (pogosto pod psevdonimoma Gorazd ali Nenad) objavljal v Ljubljanskem zvonu. Zaradi svoje polemične svobodomiselnosti si je nakopal jezo versko dogmatičnega škofa Antona Mahniča, kar ga je spodbudilo k pripravi in objavi prve knjižne zbirke Balade in romance (1890). Pod mentorstvom urednika Ljubljanskega zvona Frana Levca se je razvil v mojstra slovenske pripovedne pesmi, predvsem balad in romanc, posebnost v zbirki pa so pesmi, v katerih odkriva svojo življenjsko filozofijo. Med njimi je tudi Čaša nesmrtnosti.
Njegova nazorska usmerjenost, ki jo je pozneje izražal tudi kot urednik Ljubljanskega zvona, mu je povzročala vedno nove nesporazume tako s tedanjim liberalnim taborom kot s cerkveno hierarhijo. Razočaran nad nerazumevanjem ob koncu 1902 odložil uredništvo Ljubljanskega zvona, že nekaj let prej pa se je odločil opustiti tudi duhovniški poklic, tako da je bil spomladi 1898 na lastno prošnjo upokojen. Po dogovoru z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem je zaprosil za službo arhivarja na ljubljanskem magistratu, kjer je bil nato sprva začasni, od leta 1899 pa stalni mestni oz. magistratni arhivar. V tem času je vzorno uredil ljubljanski mestni arhiv (današnji Zgodovinski arhiv Ljubljana) in ustanovil mestno knjižnico (predhodnico Slovanske knjižnice), kjer je naročal slovenske periodične publikacije iz drugih avstrijskih dežel in zamejstva, s čimer je dopolnil fonde ljubljanske licejske knjižnice, ki je lahko zbirala publikacije samo z območja Kranjske. Poleg nagrade Časa nesmrtnosti so po njem poimenovane tudi bienalne Aškerčeve nagrade in priznanja za posebne dosežke na področju arhivistike.
Umrl je zaradi kapi leta 1912, pokopan pa je v pisateljski grobnici na Navju v Ljubljani.
»Truplo tvoje pač strohni v gomili, ali čaša tvojih del ostane! Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje, s pitjem njenim bode se napajal – v delih svojih živel sam boš večno!« (Anton Aškerc, Čaša nesmrtnosti)
Vir: Novi slovenski biografski leksikon, ZRC SAZU, 2013
Foto: Čaša nesmrtnosti, Ljubljanski zvon 5/6, 1885 (dLib), Anton Aškerc, 1903 (dLib)