Fabula je, kot pojasnjuje Slovar slovenskega knjižnega jezika, sopomenka za zgodbo oziroma izraz, ki opisuje smiselno si sledeče dogodke v literarnem delu. Bolj zanimivi in večplastni so njeni drugi pomeni: zastarelo je poimenovanje basni z izrazom fabula, ki je bilo v tej rabi omenjeno že v Slovensko-nemškem slovarju (1894–1895 ) jezikoslovca in slovaropisca Maksa Pleteršnika (1840–1923). Že pri baročnem pridigarju in piscu Janezu Svetokriškem (1647–1714) pa je fabula pomenila izmišljeno zgodbo ali pravljico. Podobna raba besede se je ohranila v prekmurskem narečju, kjer fabula označuje bajke, čenče in izmišljotine, pa tudi sicer lahko še dandanes v čustveno poudarjenem govoru označuje neresnično pripoved ali izmišljotino.