Zahodna literarna zavest se začenja s skrivnostnim pevcem Homerjem. Iliada velja za mejnik in temeljni kamen v zgodovini zahodne književnosti. Epska pesnitev o zadnjih dneh trojanske vojne in eno najstarejših ohranjenih del zahodne literature je bilo najverjetneje zapisano v 8. stoletju pr. n. št., ima pa tudi ravno tako slavno nadaljevanje, Odisejo.

Pred kratkim je v zbirki Kondor izšel nov izbor iz Homerjeve Iliade v prevodu klasične filologinje Jelene Isak Kres. V petdesetih letih prejšnjega stoletja jo je v celoti že prevedel Anton Sovre, v tokratni izdaji pa je zbrano devet od vsega skupaj 24 spevov oziroma natančno 5062 verzov.

Novi prevod se loteva starih prevajalskih orehov, s starimi in novimi orodji, v drugačnih okoliščinah, na svež način, pa vendar tako, da ostaja zvest izvirniku in hkrati vpet v tradicijo slovenskega šestomera, ki s svojimi zasvojljivimi ritmi pripoveduje tri tisoč let staro, a še zmeraj aktualno zgodbo o tem, kaj se zgodi, ko se v jezi sporečeta »alfa« junaka.

Desetletja se ni našel junak, ki bi se upal znova polotiti tega »norega« početja in odpihnil patino z neverjetno žive in aktualne knjige. No, zdaj se je. Našemu času primerno seveda govorimo o junakinji, Jeleni Isak Kres, in verjamem, da tokratna objava v Kondorju najavlja in obeta čez nekaj let izid njenega celotnega prevoda. Iliada je klasika, ki nam z vsakim prevodom izpove marsikaj novega, a še dosti več kot to: vsak nov prevod Iliade ali Odiseje je v bistvu pomembno civilizacijsko dejanje, s katero neka jezikovna skupnost upravičuje svoj obstoj. Za takšno knjigo si je torej res treba vzeti čas. Andrej Ilc, urednik

Danes imamo nadaljevanke na televiziji, tudi takrat so jih imeli, samo bolj počasne, z veliko več podrobnostmi in v drugem mediju. Potešile so človeško radovednost, in čeprav je šlo v veliki meri za propagando, so se skozi čas razrasle v pristno leposlovje.  Jelena Isak Kres

Lepo vabljeni!