»Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena izmed najvažnejših točk v izobrazbi slepega.« Minka Skaberne (1882–1965).

Minka Skaberne je ime, ki je bilo večini Slovencev še do nedavnega povsem neznano. Požrtvovalni, vztrajni, drzni in pogumni gospe, zaradi katere lahko slepi na Slovenskem že malce več kot stoletje berejo knjige v brajici, je bilo končno izkazanega nekaj spoštovanja z izidom monografije z naslovom Minka Skaberne (1882–1965), ki predstavlja življenje in delo pobudnice in ustanoviteljice prve knjižnice za slepe pri nas (katere 100-letnico ustanovitve smo pravkar obhajali).

Več o Minki Skaberne bo mogoče izvedeti na pogovoru, ki bo 17. aprila ob 17. uri v Atriju ZRC.

Sodelovali bodo: urednici knjige Petra Testen in Saša Istenič Poljak (obe ZRC SAZU), Aksinja Kermauner (tiflopedagoginja in pisateljica), Tomaž Wraber (nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije) inIreno Selišnik (zgodovinarka). Pogovor bo povezovala Tina Košir. Minka Skaberne se je rodila v Kranju in se vpisala na učiteljišče – to je bila namreč najvišja stopnja izobrazbe, ki je bila ženskam tedaj dosegljiva. O poteku njene nadaljnje pedagoške kariere je odločil pet tednov trajajoči tečaj za poučevanje slepih, ki se ga je leta 1911 udeležila na Dunaju. Ko je malo pred koncem prve svetovne vojne v Gradcu obiskala slovenske vojake, ki so izgubili vid, je bržčas že vedela, kaj slepi najbolj potrebujejo. Marca 1918 je ustanovila prvo slovensko knjižnico za slepe in s pomočjo več kot sto prostovoljk poskrbela za prepis v brajico – na roko! – 60 literarnih del slovenskih pesnikov in pisateljev.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Več o knjigi na tej povezavi.

Kulturni program knjigarne Azil podpira Javna agencija za knjigo RS.