Časopis za kritiko znanosti ni postal brezbrižen do normalizacije nadzorovanja in ustrahovanja družbe ter militarizacije mejnih režimov, zato ob neslavni obletnici nesprejemljive postavitve rezalne žice na meji s Hrvaško vabi v sredo, 16. novembra 2016, na Fakulteto za družbene vede v Ljubljani ob 12.30 uri v avli FDV na otvoritev razstave Na_póti: Fotografije iz mobilnih telefonov beguncev ob 14. uri v predavalnici 19/I. nadstropje na predstavitev številke Balkanska migracijska pot in pogovor o migracijah z Uršulo Lipovec Čebron, Saro Pistotnik, Andrejem Kurnikom, Zano Fabjan Blažič, Kristino Božič in Vasjo Badaličem.

***

O razstavi Na_póti: Razstava predstavlja deset serij fotografij, ki so jih s svojimi mobilnimi telefoni posneli in za razstavo izbrali begunci. Posnetki so nastali doma, na poti in v krajih, kamor so pribežali. Begunci tako niso objekt upodabljanja drugih, ampak so fotografi in selektorji, razstava pa ni reprezentacija beguncev, temveč platforma za njihovo delovanje v javnem prostoru. Fotografije predstavljajo novo poglavje v žanru klasičnega potopisa, naslov razstave pa položaj novih potopiscev, ki so ves čas na poti, hkrati pa marsikomu tudi napóti. To dvojnost odseva sama postavitev razstave. Fotografije so namreč obešene na žico z britvicami.

Razstava je del širšega prizadevanja Časopisa za kritiko znanosti, novo antropologijo in domišljijo, ki se je odzval na sporno medijsko poročanje, problematične politične in državne odločitve in odklonilno stanje duha v družbi, ki so spremljali prehod in prihod beguncev v Slovenijo. Več v nadaljevanju.

O predstavitvi: Številka Balkanska migracijska pot: od upora na meji do striptiza humanizma odpira pomembne vidike lanskega množičnega prihoda migrantov po t. i. balkanski poti v Evropo, dodatno težo pa ji prinašajo spoznanja, nastala z antropološkim delom na terenu in aktivističnim delovanjem vzdolž balkanske migracijske poti, na podlagi katerih je nastala večina prispevkov. Članki avtorjev in avtoric se osredinjajo na različne vidike koridorja in ga v analizah umeščajo v slovenski in širše, evropski prostor. Odgovoriti skušajo na vprašanja, kateri elementi so novi, zakaj pomeni izjemo ali celo unicum v upravljanju meja. Hkrati pa poudarjajo vidike, zaradi katerih se vzpostavitev koridorja zdi zgolj nadaljevanje ali nadgradnja evropskega režima upravljanja migracij, dogajanje v zadnjem letu pa le izostritev njegove brutalnosti in farsičnosti.

***

Na_póti Fotografije iz mobilnih telefonov beguncev

Razstava predstavlja deset serij fotografij, ki so jih posneli begunci ter jih izbrali med posnetki, shranjenimi v njihovih danes vsem nam nepogrešljivih mobilnih telefonih. Pomembna kakovost razstave je, da so ustvarjalci fotografij in selektorji izbora begunci. Ti so fotografi in kustosi, ne pa zgolj objekti upodabljanja in predstavljanja. S tovrstnim pristopom se razstava odmika od prevladujočih projektov o beguncih, saj ne posega v njihovo ustvarjanje in ga ne interpretira z zunanje strani, temveč vzpostavlja platformo za samodelovanje beguncev v javnem prostoru.

Podobe na razstavljenih fotografijah kažejo prizore, posnete doma, na poti in v krajih, v katere so begunci pribežali. So novo poglavje v žanru klasičnega potopisa, s katerim je Evropa spoznavala svet. Naslov »Na_póti« se nanaša na stanje novih potopiscev: na eni strani so na poti, v premikanju in nestalnem položaju, na drugi pa so marsikomu in marsičemu napóti.

Razstava je del širšega prizadevanja Časopisa za kritiko znanosti, novo antropologijo in domišljijo, ki se je odzval na sporno medijsko poročanje, problematične politične in državne odločitve in odklonilno stanje duha v družbi, ki so spremljali prihod in predvsem prehod beguncev čez Slovenijo. O tem simbolno govori tudi sama postavitev razstave na Fakulteti za družbene vede. Fotografije so obešene na zloveščo žico z britvicami, ki prekriva stene razstavnih prostorov ustanove, v kateri se oblikujejo nove generacije intelektualcev in strokovnjakov družbenih ved. Ali bo žica tudi tukaj sprejeta samoumevno, kot je po enem letu postala samoumevna v družbi v Sloveniji?

Tak pristop razstave opozarja na tri stvari. Prva se nanaša na vprašanje družbene vloge mainstream fotožurnalizma v konstruiranju medijskih in drugih podob sveta, ki kot žanr praviloma utrjuje obstoječa politična in družbena razmerja moči. Fotografije, ki so jih posneli begunci, so nekakšna opozicija mainstream fotožurnalizmu. Nastale niso iz potrebe mainstream novinarstva, temveč iz notranje potrebe begunca. Tako begunci niso predmet konstruiranega sveta, temveč so subjekti v procesu samopredstavitve, avtorji svojih javnih predstavitev in aktivni graditelji svoje podobe v javnosti.

Druga nagovarja moč fotografije. Ta namreč lahko zgradi skupnost, ko podoba na fotografiji izraža njene interese in prizadevanja. S tem fotografija utrjuje skupnostne vezi. Razstava, ki daje beguncem možnost, da vstopijo v zanje nov javni prostor, gradi njihovo družbeno vidnost in družbeno moč v okolju, v katero so prišli. S tem dekonstruira stigmo begunca kot »sovražnika našega normalnega življenja«.

Tretja stvar je aktualizacija civilnodružbenih značilnosti fotografije, kot so, da je pomemben element javne kulture, vsem dostopna ustvarjalnost in graditeljica skupnosti. S temi lastnostmi fotografija med drugim radikalno obdela koncept državljanstva. Glede na to razstava odpira širša civilizacijska, politična in zgodovinska vprašanja, med katerimi sta vsaj ti dve: Ali so sedanji koncepti nacionalne države in državljanstva taki, da uspešno rešujejo krize, ki ustvarjajo migrantske tokove, in ali niso obstoječi integracijski procesi beguncev v skupnosti, v katerih bivajo prosilci za azil in ljudje z mednarodno zaščito in ki jih podpira država, preozki, zastareli, nasilni in neprimerni glede na razmere na terenu in sodobne študije migracij ljudi?

Časopis za kritiko znanosti se zahvaljuje razstavljalcem, Petri Čičić in Meti Krese za posredovanje dela razstavljenih fotografij ter vsem, ki so pomagali pri organizaciji razstave.