Spomladanski paket Prišlekov prinaša kratkoprozni prvenec (Arjan Pregl) in tri pesniške zbirke (Primož Čučnik, Marcello Potocco, Peter Svetina). Knjige lahko zdaj naročite po ugodni prednaročniški ceni, vsi avtorji pa bodo nastopili na Prepišnem uredništvu. 

Primož Čučnik: Ti na S (pesniška zbirka); namesto 19 €, 14 €.

Mogoče ti ni mar, ampak meni ni vseeno.

Primož Čučnik, eden osrednjih slovenskih sodobnih pesnikov, se po prelomni knjigi Mikado in po antologijskem izboru Trilogija vrača z novo knjigo, ki tako globoko zaorje v bivanje, da dospe do njegove nasprotne strani. Nad pesmimi knjige Ti na S je namreč napet horizont smrti, s katero Čučnik prvič stopa v tako neposreden dialog: ko govorec v svojem svetu začuti njeno bližino, jo povabi še bliže, da bi s to izzivalno gesto toliko bolj odločno poudaril čudežnost življenja. Zato je zbirka Ti na S prav toliko tudi knjiga o otroškem odkrivanju sveta, o ljubezni in o približevanju življenju, ki se daje videti skozi drobne razpoke v času, skozi domnevne nepopolnosti v jeziku, ki jih Čučnik izrablja s kar največjim slogovnim mojstrstvom.

Arjan Pregl: O ženski, ki ni hotela z balkona (kratkoprozni prvenec); namesto 19 €, 14 €.

Sodelavec od sestre od moža od sestrične je odločno stopal po pločniku. Srečal je ostarel par. Zgubana, prosojna, trhla sta počasi hodila, skorajda šepala vsak ob svoji sprehajalni palici. Prosti roki sta jima povsem spokojno počivali druga v drugi. Spogledali so se. Ostareli par je sodelavcu od sestre od moža od sestrične zavidal mladost, on pa njima ljubezen.

Moški leži v banji in skupaj s polovico kopalnice zgrmi v spodnje nadstropje. Sobarica zaluča skodelico kave proti vratom, ki se v tistem hipu odprejo. Nekdo v bloku kupi petnajst stanovanj in jih poveže v labirint kuriozitet – v prvencu Arjana Pregla (1973) ni nič preveč čudno in nič preveč običajno, da ne bi moglo biti povod za nekaj še bolj presenetljivega in še bolj nepričakovanega. Preglove kratke kratke zgodbe, prežete s humorjem in ironijo, so namreč bravurozne, izpiljene miniaturke, ki sproti ustvarjajo nemogoče narativne zanke v mreži duhovitih obratov in čudovitih jezikovnih vzorcev. Te zgodbe zmorejo v eni podobi sugestivno naslikati celotno življenje izbranega lika ali v enem odstavku zgoščeno, a družbenokritično in s številnimi referencami opisati ves svet, ki je sprva videti domač, potem pa v njegovi sredici zazeva luknja, tako da vse skupaj pristane – kot tisti moški v banji – v neki drugi resničnosti, v neki drugi zgodbi. Kajti pravi užitek ob branju teh zgodb je prav v njihovi nagajivi izmuzljivosti: zgodba premaguje zgodbo, resnično in izmišljeno si vzajemno spodjedata tla, vse dokler metaforično ne postane resnično – in obratno. Besede vedno zmagajo, posebej v smešnih nesporazumih. Ampak to je že druga zgodba.

Peter Svetina: Vsakdanje geometrije (pesniška zbirka); namesto 19 €, 14 €.

Mimogrede ti takole

pripenjam poljub

na lice

kot na vrata listek,

na katerem piše:

Za hip sem se oglasil,

spet pridem.

Težko bi bilo najti poezijo, bolj občutljivo na vsakdanje detajle, bolj polno blage svetlobe in prežeto z nežnim čudenjem, da namreč resnično obstaja svet, v katerem živijo ljudje, ki naokoli nosijo svoja srca, odprta za ljubezen. Pesmi Petra Svetine so vedno v prijaznem dialogu s tem svetom, saj so edine omembe vredne podobe vedno tudi najbolj resnične: denimo sladkor v prahu, ki posipava mestne strehe. In čeprav ta svet seveda še zdaleč ni popoln – belina je, po pesnikovih besedah, najbolj opazna, kadar jo popaca kavni madež –, pa vendar vedno znova navdaja z občutkom, da ga nekdo uravnava natanko tako, da je vse kar nekako prav. Da obstaja zato, da se lahko čudimo. In Peter Svetina se čudi ob drobnih simpatičnih domislicah o izvoru burje ali škripanju tramvaja, ko skoraj neopazno reflektira krogotok življenja, ujetega v obljubo minljivosti. Njegova poezija, zaznamovana z jasnostjo, navidezno preprostostjo in prijetno, ležerno duhovitostjo, namreč ve, da je naš občutek sreče, ki izvira tudi iz zajetosti subjekta v samem sebi, zgolj njen skromni začetek. Težko bi bilo najti poezijo, ki bi izžarevala več te topline.

Marcello Potocco: Poznam te črne stvari (pesniška zbirka); namsto 19 €, 14 €.

Če je ves svet

obnemogel, je točka mojega gledišča najbolj obnemogla

od vsega.

V jedru poezije Marcella Potocca iz zbirke Poznam te črne stvari utripata skrb in sočutje, s katerima se njen govorec sprašuje o temeljni človeški odgovornosti do sveta, ki jo prevzema že s tem, ko je v njem udeležen z motrenjem. Zato je njegova naloga kljub nezadostnosti besed prav izrekanje obnemoglosti sveta, pri čemer se govorec popolnoma zaveda, da je prav ta, negova pozicija, obsojena na prevpraševanje, še najbolj obnemogla od vseh. Zaznamuje jo namreč nikoli zaključen trud, da bi v videno in zapisano verjel, čeprav so besede izdajalke, ki vzdržujejo iluzijo bližine med posameznikom in svetom. Pesmi zbirke Poznam te črne stvari iskreno odkrivajo koordinate te bližine, brez katere se življenje ne zdi mogoče.

Akcija velja do vključno 2. junija 2017.Cena ne vsebuje poštnine. Brezplačen prevzem na naslovu uredništva.