Literatura v trikrožju, številka 311 je spet bela. 

V njej beremo nove pesmi Maje Vidmar, Novice Novakovića in Zorana Pevca. 

Prozo Radeta Krstiča, Petra Rezmana in Jerneje Ferlež (v soavtorstvu) in Miha Mareka.

V intervjuju, ki govori o počasnem obračanju čezoceanke, se je Alen Širca tokrat pogovarjal z Vidom Snojem, čigar prevod monografije o Paulu Celanu Johna Felstinerja je pred kratkim izšel v Labirintih. 

Z refleksijo se podajamo na področje kritike, v prvi je namreč Seta Knop prevedla besedilo predavanja Petra Sloterdijka Svetnik in prevarant, ki izhaja kakopak iz krize, in sicer krize ponavljanja v postmoderni, pri čemer Sloterdijk v kritiški precep jemlje predvsem univerzo, nad vrati katere bi moralo po njegovem (prej kot karkoli drugega pisati) pisati: Cave lectorem! (Pozor, hud bralec!) Tadej Meserko se v svojem prispevku Matrica kritištva loti premišljevanja o kritiškem zastavku, njegovi družbeni umestitvi in osebni utemeljitvi.

Kritike se tokrat brusijo in navdušujejo (ali pa so bolj zadržane) nad knjigami Suzane Tratnik (Tombola ali življenje?), Ivane Djilas (Hiša), Iztoka Osojnika (Hamlet), Ane Svetel (Lepo in prav), Iztoka Vrenčurja (Urnebes), Ivana Dobnika (Magični pesniški izreki). Po vrsti so jih napisali Gaja Kos, Aljaž Krivec, Klemen Kordež, Martina Potisk, Tina Vrščaj, Veronika Šoster.

Stripa sta tokrat dva. Najprej Matjaža Bertonclja na besedilo Kajetana Koviča. Potem pa še Strip Stopinje Damijana Stepančič na zgodbo Bernarda Werberja. 

Dame in gospodje. Cave lectorem! Cave lectorem!