Literarno-glasbena manifestacija ob izidu knjige Notranje zadeve

Kategorija: Prireditve
Datum: 07.11 2017
Lokacija: Salon uporabnih umetnosti, Glavni trg 1, Maribor

glas: Tibor Hrs Pandur

glasba: Sain Olenc

Tibor Hrs Pandur ob glasbenih pejsažih in elektro-intervencijah dvojca Sain Olenc predstavlja svojo drugo pesniško zbirko otranje zadeve, ki je nedavno izšla pri mariborski založbi Litera.

Dvojec Sajin Olenc tvorita glasbenika in producenta Miha Šajina in Matevž Kolenc, ki sta po številnih bendovskih odisejadah (Ewok, Melodrom, Moveknowledgment, Laibach) in solo avanturah združila moči in se podala v vode prostorskih manipulacij, hrupa, izgubljenih ritmov in najdenih čustev.

 

 

Notranje zadeve so druga pesniška zbirka pesnika, prevajalca in urednika Tiborja Hrsa Pandurja (1985) in predstavlja t.i. nezavedno avtobiografijo ali avtobiografijo nezavednega. Ta ep v fragmentih je sestavljen v veliki meri iz sanjskih protokolov ali tekstov izpisanih tik ob prebujenju. Poskusi pisanja proti pozabi sanj materializirajo nevidne represivne mehanizme, prikažejo to, kar se potlačuje ter pravzaprav razkrijejo proces formiranja spomina. So transplantacija procesa spominjanja v trenutku pozabljanja. Takšna razkritja seveda tvegajo sramoto in strah pred goloto, kar pa ustreza načelu, da naj bi bila poezija tisto, kar se naj ne bi nikoli povedalo. Notranje zadeve so organsko nadaljevanje prvenca Enerđimašina (2010), ki jo je Muanis Sinanović označil takole: »V knjigi se je razpredenost pesniškega govora z bogatimi asociativnimi prepleti, leksičnimi in sintaktičnimi inovacijami povezala z imaginarijem apokaliptičnega sveta, ki se nahaja pod informacijskim nadzorom. Po eni strani so v njej tematizirane globalne vojne, po drugi pa zatohlost in spletkarjenje lokalne družbe. Notranje zadeve vsebinsko nadaljujejo to pot. Zaznamuje jih večja enotnost izražanja, kakršno srečamo v politični poeziji beatnikov, posebej Ferlinghettijevi. Stališča, svarila, obtožbe in klici, ki jih izraža Hrs Pandur, so spojeni s himničnim razponom in intenzivnostjo. Lahko pričakujemo, da bo ta knjiga pustila pečat na celotni generaciji.«

Ob prevodu izbora iz Notranjih zadev v srbščino, ki je izšla prejšnje leto, je urednik Bojan Savić Ostojić napisal: »V pesmih, pripovedovanih z deskriptivnim in necenzuriranim jezikom, brutalno izpovedno, se zasebne zadeve sanjačev povsem naravno spajajo s splošnim in globalnim:z ideološkim trenutkom, s Slovenijo, Balkanom, svetom. V bran tej generalizirani predstavi govori eden izmed motov knjige: “Naše sanje so postale edina legitimna možnost upora”. Tako kot Nikola Tesla, eden od spiritus movensov knjige, tudi Tibor odhaja v sen, upajoč, da mu bo tam ponujena nekakšna odrešilna formula. Vendar se njegove sleherne sanje zaključijo z utopično noto, ki je bolj prošnja, krik, kot pa neka dokončna rešitev.«

V sami spremni besedi k Notranjim zadevam, pa je Muanis Sinanović, ki je knjigo tudi urejal, zapisal: »Notranje zadeve so v političnem smislu tako tudi zunanje zadeve. Boj za teren svojih sanj pomeni vstopiti v sredo spektakla in se spopasti z njim. Opisana protislovja, ki se pri tem pojavljajo, so rezultat intenzivnega spopada. Rezultat boja je tekst, ki ga lahko beremo kot sklop posamičnih, ločenih pesmi ali pa kot eno veliko politično telo, povsem v skladu z opisanim razkolom med posameznikom in množico, ki vodi v njuno poenotenje. Politično telo mu pravimo, ker je rezultat političnega boja na terenu intimnega. Tekst je za pesniško knjigo nenavadno dolg, poskus nepremišljenega krajšanja pa bi morda pomenil stopiti temu boju nasproti. Skozi posamezne pesmi-sanje se individuum množi, se torej deindividualizira, in se poskuša združiti v koherentno, individualno celoto. S tem Notranje zadeve izstopajo tako iz starosvetne maloburžoazne vizije spodobnosti in obvladljivosti kot tudi iz sodobne manije zapakiranosti ter prav tako obvladljivosti. Notranje zadeve obenem predstavljajo bojno pesem in žalostinko. So intenziteta trenja, poezija, zavezana svojemu zgodovinskemu trenutku. Na za poezijo značilen in specifičen način spajajo singularno in univerzalno: niso dokument svojega časa, so intervencija vanj, in s tem prinašajo največ, kar lahko poezija prinese. Ne kot sredstvo, kot poezija.«