Četrtek, 21. december 2017, ob 18. uri, Trubarjeva hipa literature
Po seriji pogovorov (THL), podcastih (Delo.si) in zbirki esejev Antologija tesnobe (Lud Literatura, 2016), se v javni prostor vračamo – z večjim izzivom. Če se je zdelo, da je težko govoriti o tabuiziranih in obenem intimnih temah, kot je tesnoba in z njo povezane fobije in strahovi, je z Antologijo svetlobe pravzaprav še teže.
Kako in s kakšnimi besedami opisati občutja presežnega, trenutke, ko se dvignemo nad vsakodnevno sivino in smo v popolnem skladju s sabo in svetom, kako artikulirati nenadne prebliske 'poetične logičnosti', občutja polnih pljuč, svobode, povezanosti, miru – ne da bi ob tem zapadali v klišeje, leporečenje, ne da bi bili naivni? Kako si (nazaj) prisvojiti diskurz o dobrem, ugrabljen s strani samooklicanih gurujev in drugih prodajalcev bučk?
Žiga Valetič, pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, oblikovalec in tudi nekdo, ki se je veliko ukvarjal z vzhodnjaškim pogledom na sveto in svetlobo, obenem pa nekdo, ki je v formativnem obdobju življenja spoznaval maničnost, ki med drugim povzroči, da se dvignemo v višave, se je s prikazovanjem svetlobe spopadel v eseju z naslovom Maternica mladost (revija Literatura, 2017). V njem med drugim pravi:
"Iskal sem besede, ker sem želel razumeti vrednost te nove svetlobe v življenju. Kaj lahko naredi zame? Je tu za vedno? Od nekdaj? Jo bom izgubil? Spet? Odgovor se je izpisal drugače: tukaj in zdaj. Ni veliko povedal. Nezanimive besede, brez dramaturgije. Sijoča, presevajoča blaženost, najvišji, najširši in najgloblji občutek, kar jih je. Zunanji učinki so bili minimalni: pesem sem na primer razumel bolje od ljudi, ki so jo ustvarili, sliko sem čutil globlje od slikarke. In ni bilo bitja – še tako svetega – ki bi kadarkoli občutilo kaj močnejšega. Pretenciozno? Vsakdo, ki je kadarkoli izkusil Ultimativno, je občutil enako."
O izmuljivem pojmu svetlobe, o tem, kako jo doživlja in kaj zanj pomeni, kdaj se prikaže in kako izgine, se bo z avtorjem pogovarjala urednica antologij in idejna vodja projekta Dijana Matković.