Četrtek, 25. januar 2018, ob 18. uri, Trubarjeva hiša literature
Po seriji pogovorov (THL), podcastih (Delo.si) in zbirki esejev Antologija tesnobe (Lud Literatura, 2016), se v javni prostor vračamo – z večjim izzivom. Če se je zdelo, da je težko govoriti o tabuiziranih in obenem intimnih temah, kot je tesnoba in z njo povezane fobije in strahovi, je z Antologijo svetlobe pravzaprav še teže.
Kako in s kakšnimi besedami opisati občutja presežnega, trenutke, ko se dvignemo nad vsakodnevno sivino in smo v popolnem skladju s sabo in svetom, kako artikulirati nenadne prebliske 'poetične logičnosti', občutja polnih pljuč, svobode, povezanosti, miru – ne da bi ob tem zapadali v klišeje, leporečenje, ne da bi bili naivni? Kako si (nazaj) prisvojiti diskurz o dobrem, ugrabljen s strani samooklicanih gurujev in drugih prodajalcev bučk?
Muanis Sinanović, pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec v eseju »Svetloba, ki sem je deležen«, opisuje različne tipe svetlob, med drugim se pomudi tudi pri izrazu ćeif. Zapiše:
»Ćeif je oblika svetlobe. Moja teza je, da se pojavi na sledeči način: življenjske težave se povečujejo, nabirajo se v kup, ki doseže vrh z problemom, ki ga zaokroži. Ta problem je rešljiv in je praktične, vsakdanje narave, čeprav obenem simbolizira problematičnost same eksistence. Ko ga odpravimo, obenem odpravimo simbol te problematičnosti, a v istem hipu uzremo tudi kup problemov, ki se nahajajo pod njim. Gre za protislovje, ki razpre naravo same eksistence in to protislovje vzbuja melanholično-sladke občutke.« Revija Literatura, 2017
Z Muanisom Sinanovićem, ki med drugim deluje kot akter in analitik sodobnih umetniških praks, ki v ospredje postavljajo kič in trash, se bo urednica Dijana Matković pogovarjala o prostoru, ki ga »na smetišču« zaseda svetloba, kot tudi o možnostih svetlobe (in ćeifa) v časih, ki jih živimo in tistih, ki prihajajo.