Koršič Petra

Motrenje samote ali sublimacija samosti v premišljevanje

V sedmi pesniški zbirki, ki je bila, tako kot leta 2008 izdana šesta, Obleganje sreče, nominirana za Veronikino nagrado, Cvetka Lipuš, pesnica slovenskega porekla iz avstrijske Koroške, ki je doma v nemškem in angleškem jeziku, poezijo pa ustvarja le v slovenskem jeziku, tematizira bolečinska mesta. Pretresa jih tako, da se jim nekako izogne (distanca je njen značilen prijem), ne prodre vanje, ampak se jih z bogatim pesniškim jezikom dotika (z ironijo, celo cirkusantsko-zabavljaškim slogom, ki ima občasno jedek in zajedljiv ton), da odskočijo drugam, kot kroglica, ki jo tapkaš in ne obstane na mestu. Tako v bolj pripovednih, daljših, gostobesednih pesmih, katerih korenine segajo v zbirko Geografija bližine iz leta 2000, ko se pesniški jezik Cvetke Lipuš zrahlja in imajo glagoli posebno mesto, saj vežejo nase stavčno strukturo, kakor tudi v tistih, ki so grajene bolj prečiščeno asketsko, se orisuje težava, to je stanje, kako izpustiti bolečino.

Cvetka Lipuš to počne brez kakršnega koli patosa, krhka mesta okrepi z ironijo in samoironijo, naredi odvod v anekdotičnost, groteskirano govorico. In ko se (samo)ironija nakopiči, deluje jedko, trpko, tudi žalostno. To je način, pravzaprav eden od načinov, kako ravnamo z nežnostjo, in Cvetki Lipuš je prav domač, nam pa poznan iz njene poezije doslej. Ni prav, da sodim, katero pot je dobro ubrati, ker, kot rečeno, slog je slog in je legitimno avtorski. Lahko pa posredujem svoje opažanje ob branju pesmi, ki so praviloma krajše, prečiščene, bolj asketske, ki niso nagnetene informacij in niso zbite s številnimi besedami, obenem se bolj naslanjajo na figurativni jezik in po mojem mnenju ne gradijo obrambnega ščita. Dve zaporedni sta, na strani 29 in 31, Udova in Deseti januar, ki gradita na zvočnosti, ritmu, ponavljanju, melodiji, ki sta manj komplicirani, zame pa predstavljata vrh uspele upesnitve in upodobitve materiala – dobri pesmi.

Cvetka Lipuš, ki je svojo poezijo knjižno prvič objavila s Fabjanom Hafnerjem v antologiji V lunini senci (1985) in pesniško govorico opaznejše desakralizirala ob selitvi v Združene države Amerike z meni ljubo zbirko Obleganje sreče (Cankarjeva založba, 2008), se poleg tematiziranja bolečinskih mest v tej pesniški zbirki posveča tudi minevanju, staranju, smrti, čemur se bom posvetila spodaj, in – kar je spet njena značilna preokupacija, pa ne samo njena, saj je prastara in zelo pogosta pri pesnikih – subjektiviziranemu/personificiranemu prijateljevanju s pesnjenjem kot z erosom prepojenim aktom/delovanjem. Zato ni čudno, da so vzponi in padci uspešnega rokovanja v knjigi tudi izpričani kot dejanski diagram.

Zaznati je stanje avtocenzure, ki zavira in onemogoča pretočnost govorice, tako na strani 69 beremo: »Pesem, ki noče na svetlo, / se brani papirja.« V duhu želje po igrivosti, sproščenosti lahko preberemo tudi verze v avtopoetskem pesemskem ciklu Kje si, ko si, kjer je na strani 67 zapisano: »Nehaj / me plesti v kitice; raje me / pregani v papirnat avionček / in spusti skozi okno«. Ali pa na strani 71, ko sledeče verze lahko berem tudi kot boj med avtoričinimi slogi, pesniškimi prijemi oziroma stisko, ki jo ustvarjalec doživlja, ko mu nuja po upovedovanju nove vsebine narekuje drugačno govorico oziroma odkrivanje novega lastnega glasu: »A gospa nenadoma bije / v drugem ritmu. Preden / se zavem, vodi ona in jaz / lovim korak s tujimi zlogi«. Manj posrečen pa se mi zdi primer s strani 11: »Dotakni se pravega mesta: oblečem jih / v verz in potrkam na vrata soneta«.

Med daljšimi, narativnimi pesmimi, ki ne gradijo na ubeseditvi lirskega motiva, temveč z besedami pričarajo anekdotično spoznanje, kritiko ali oris življenjskega stanja in predstavljajo drugo skrajno pesniško lego Cvetke Lipuš, je ena bolj zanimivih Nespečnost, ki asociira na pesem o poosebljeni depresiji z naslovom Zgodba o premirju iz zbirke Obleganje sreče, konča pa se izrazito duhovito: »Ponovno zaprem oči / in levo zrklo vpraša desno: / A končno že spiš?« Ko Lipuševa sporoča prek telesnih organov ali delov interjerja, govorijo njene pesmi prek potujitvenega efekta o govorki sami oziroma o sami(h) sebi. Drugo, pripovedno pesniško lego pesnica raziskuje od tretje samostojne zbirke, ki je tudi mejnik, saj od Geografije bližine dalje, torej že Spregatve milosti (v kateri, mimogrede, prvič odločno zapiše besedo »duša«), pesniške zbirke izhajajo v Ljubljani pri Cankarjevi zložbi ali Mladinski knjigi, prej pa pri celovškem Wieserju. Z razvezovanjem jezika se v poeziji Cvetke Lipuš zgodi profanizacija, govorko začne zanimati odnos do sveta oziroma odnos v svetu, prej jo je namreč preokupiral predvsem intimni mikrokozmos dvojine ali ednine, indikativna pa je tudi pogosta raba arhaičnih, narečnih ali nenavadnih besed, ki s kasnejšimi zbirkami upade.

Pa se vrnimo h Kaj smo, ko smo. Nazorno prispodobo za oris eksistencialne komponente, ki jo Cvetka Lipuš vleče čez vso knjigo, vključuje zanimiva pesem Slovo na strani 43. Duševna stanja subjektinje upodobi z alteregom, največkrat s personificiranimi deli človeškega telesa ali pa s pomočjo interjerja, ki prerašča v simbolično: »nekdo loputa z vrati v tebi, / nekdo, ki je prestopil prag«. Občutek brezizhodnosti in ujetosti v »sedaj/sedanjost« se v knjigi stopnjuje. Slikajo ga verzi s strani 7, pesem Odprti konec: »V katerokoli smer grem, / dnevi hodijo za mano / kot vdani psički za gospodarjem«, ter s strani 75, pesem Prehod: »stavim / na plimo, ki me bo v kratkem odnesla / kakorkoli, s komerkoli«. Obenem se občutek ujetosti krepi s strahom, ki dejansko zavira akcijo, premik in s tem poglablja občutek brezizhodnosti, kar je upovedano v koncu pesmi Negovanje na strani 73: »Sama najraje gojim strahove, drobne / in priročne, v odločilnem trenutku / me zagrabijo za rokav, na varnem / vzajemno ugibamo, kaj bi, če bi, / v nas iznenada zacvetela drznost«. Pojmi oziroma stanja so pri Cvetki Lipuš posubjekteni: tema potuje, »spreleti me samota, potuje kot hlad iz okončin / do središča sape, kot krogla skozi mehko tkivo« (stran 61), smolnata tišina (stran 63), »ko si zavest pomane oči« (stran 91). V zadnji zbirki ni prisotna obrnjena aktivnost personificiranih predmetov, kar se je pojavilo že v prvencu kot neke vrste obrnjena metafora in opazno zaživelo v predzadnji zbirki, Pojdimo vezat kosti, kot primer naj navedem že naslov prve pesmi: Zdrami se rana, reče nož. Predzadnja zbirka je tako rekoč predhodnica obravnavane, saj vključuje oboje, tako intimistično lirske pesmi (o koncih ljubezenske bližine, kamor prek personifikacije pertinentno implementira besedo »srce«, ki dobi v obravnavani zbirki na strni 69 epilog: »Poslovi se od klepetavega srca / in se izseli iz mene«) kakor tudi profano duhovite, in pesniški estetski vrh doseže v čisti, neobrambni, nemaskirani Skorji prošnje.

Za zadnjo pesniško zbirko Cvetke Lipuš je temeljno tematiziranje staranja, minevanja in smrti. Odpira tudi vprašanja o izgubi spomina ter o strahu pred to tematiko. Obenem pa spne lok, saj uvede tudi smrtnosti in minljivosti kontrapunktno razsežnost – to je neskončnost. Če soočenje s smrtnostjo, končnostjo realizira v pogovoru z mrtvimi, kot so verzi v pesmi Obisk na strani 59, potem neskončnost vidi v genetskem zapisu, ki prehaja iz roda v rod, kar izpričuje z dediščino v pesmi Gibalo na strani 65. Vsekakor je vznemirljivo pisati o temačni strani eksistence, ki se slika z vzpostavljanjem razmerja med fizičnim telesom (»stalno bivališče imamo v telesu«, stran 89) in stanjem zavesti/zavedanja (»treba se bo vrniti / v telo, a vsaj še hip ali dva, / preden se navadim nase«, stran 15, in »sedaj ko sem starejša od sebe«, stran 97) ter z na nobeno dogmo oprijetim razmišljanjem o pred- in pozemeljskem življenju. Nagovor mrtvih, prednikov je obenem kot zavedanje, da vse energije, snovno in nesnovno, nekje so, se zrcalijo v živih in vsaka nekdanja akcija pušča sled v življenju danes, kar je zelo blizu teoriji o sintropiji (kot nasprotje zakonu o entropiji).

Nekdanje temeljno vprašanje pesnice, ki ga je večkrat izpostavila tudi v intervjujih, kdo sem, ki pišem, v tej zbirki zamenja vprašanje, kaj smo, ko smo, poudarek je na »kaj«, ne »kdo«. Sedma pesniška zbirka Cvetke Lipuš je motrenje samote, modificiranje stanja samosti v premišljevanje, ki se iz subjektinjinega spoznanja sproti razrašča v množinsko/občečloveško. Morda zato avtorica pogosto/praviloma uporablja prvo osebo množine, čeprav bi bila prvoosebna pričevanja po mojem mnenju bolj pretresljiva. Ko se sprašujem, čemu ta odločitev, ki jo, mimogrede, pozdravi in kot vrlino izpostavi Fabjan Hafner v spremni besedi k Spregatvi milosti, dobim odgovor v avtopoetskih potezah Cvetke Lipuš, ki se nenehno ogiba čustvovanja, nežnosti. Morda pa prav z množinsko obliko poudari občečloveško razsežnost obravnavanih tematik, ki so posameznikove, a obenem lastne vsem ljudem in ki so kot gibanje/življenje skozi čas. Morda. Tisto, kar je blagovna znamka Cvetke Lipuš, je ironično-nagajiva, mestoma trpka in jedka pisava, ki najeda živo tkivo današnje dejanskosti.

Vir: DSLK