Pesniška zbirka Kot belo, kot ljubezen združuje pesmi, razdeljene v štiri razdelke. Če bi Jutro, Reči sveta, Dvorišče in Kot belo kot ljubezen želeli osmisliti in razložiti kot cikle, zaokrožene celote, bi sledili retrogradnemu pogledu. Ta se pne od odnosa z ljubimko do odnosa z materjo ter prehaja od svetlih leg impulzivne, erotične, telesne ljubezni prek soočenja z realnostjo iz intimnega mikrokozmosa v svet. Temu ustrezno sledi razdelek Dvorišče, ki ta prehod simbolizira. Gre za čas evalvacije oziroma samorazčiščevanja pesniškega subjekta in obračun s primarno družino oziroma odnos z materjo. Takšni konstrukciji bi, predpostavljam, sledil prečiščen, vsebinsko dognan, pomirjen in bel/čist zadnji razdelek, naslovljen kot naslov knjige Kot belo kot ljubezen – tu sicer zapisan brez vejice, saj vejice v pesmih niso zapisane, nedoslednost, da jo naslov knjige pa ima, na tem mestu niti ni najpomembnejša (tudi na strani 15 je napačno naglasno znamenje: rézko se piše z ostrivcem in ne krativcem, naglasnih znamenj načeloma ne pišemo, razen če s tem omejimo dvoumni pomen; na strani 58 manjka zanikani rodilnik: drugih oči). Pomembno je, da predpostavljanje ne vzdrži.
Postavitev in razporeditev pesmi v razdelke vsebinsko ne zadosti takšni interpretaciji naslovov oziroma bralčevemu pričakovanju, ampak spne lok na občutje minevanja in ljubezen povezuje z znano sintagmo eros – tanatos. Zato je bolje brati pesmi nadrazdelčno in si sam ustvariti zgodbo, ki se navsezadnje osredišča v belem, ki nikakor ni simbol za čisto, naivno, nedolžno, temveč naredi primerjavo z ljubeznijo, ki predstavlja nabor odtenkov bele, kot je ljubezen cel katalog stanj (od erosa do tanatosa), ne le trenutkovni srečni vrhunec uresničitve. Osupljivo plodovitemu gledališkemu, filmskemu in literarnemu ustvarjanju Vinka Möderndorferja, ki je bil za svoje delo tudi večkrat nagrajen (nagrada Prešernovega sklada, Župančičeva, Rožančeva, Ježkova, Šeligova, Grumova nagrada, nagrade večernica, desetnica, modra ptica in mnoge nagrade na anonimnih natečajih ter druge, pa še mednarodne nagrade za uspehe na filmskem področju), gre pohvala na načelni ravni za delo, marljivost, obenem pa dobrohoten pripis tudi za založbo, da z nekaj korekcijami bi bila knjiga boljša, vendar v bran temu gre večni sovražnik – čas, ki je dandanes vpričo hitre in hiperprodukcije prekratko odmerjen za nastanek posamične knjige.
V prvem razdelku so pesmi o erotični ljubezni med ljubimcema občasno ubesedene zelo neposredno, drugod so brutalne in ponekod z nenavadno, nestandardno uporabo glagolov, na primer: »kako se mi meša ob tvojem imenu / to hočeš vedeti prasica ko te ni / kako te bom umrl ko se boš vrnila // ljubljena« (konec pesmi »hočeš vedeti«, stran 9). Prav ta primer slikovito prikazuje Möderndorferjeve združitve ekstremnih jezikovnih leg: od izraza prasica do ljubljena je samo en verz. Nekje Möderndorfer zapiše »ko te krhko ranjevam«, kar naj bi ustrezalo nedovršni obliki glagola raniti, torej glagolu ranjevati. Ko povzročam, delam rane, ranjujem, ne ranjevam. Pa se najde kdo in reče, to je nalašč, kakor »te bom umrl« v pomenu »ubil« ali »umoril«, ki je tudi primer iz obravnavane pesniške zbirke. Zadnji primer se mi zdi le bolje domišljen. In celo simpatičen. Igranje s spreganjem kar tako pa po mojem mnenju ne prinaša estetskih užitkov, inovativnim presežkom pa se tudi ne približa, saj ni potrebe po invenciji.
Isti citat mi služi še za nekaj, in to je za sam zapis o knjigi še pomembnejše, citat namreč govori o romanti(cisti)čni predstavi erotične ljubezni, kjer je ljubezen bojno polje in spopadanje v igri strasti. Čeprav pisec spremnega besedila Milan Vincetič zaznava netradicionalno porazdelitev vlog in opaža aktivno spolno vlogo ženskega lika, sama razbiram tradicionalno/klasično dodeljene vloge dominantnega, četudi mehkega moškega in submisivne ženske, ki je, čeprav se zgodba vrti tako, da ji ona določa takt, obenem ganjeno oboževana in muza. Slikanje erotičnega loka se dogaja na ravni »hoteti«, dogajanja so ubesedena s pogojnikom, tako da nam jezik nehote insinuira domišljijsko pokrajino in zatorej mentalni prostor pesniškega govorca. Na začetku zbirke v pesmi »hočeš vedeti« namreč izvemo, da se naslov nadaljuje: »kaj počnem ko te ni«. In to je osrednji del knjige, čeprav bi mu smeli dodeliti mesto le v prvem delu knjige, druga več kot polovica besedil – brez izjeme v knjigi z verzno postavitvijo imitirajo sonet (s podaljški) – se dotika minevanja kot eksistencialnih občutij subjekta ali stanj, kot je ljubezen, ki se spogleduje s smrtjo (eros – tanatos).
Pisanje o ljubezni si v Möderndorferjevi pisavi poleg standardnih, poznanih metafor sposoja tudi simbolično razsežnost živali: mačka, kača, slepec, prasica, kuščar, psica. Zanimivo se mi zdi, da razgaljanju in brazsramnemu, golemu opisovanju stanja, kar ustreza (kot bi psihoterapevtska stroka imenovala) 'negativnim' obrazcem ljubezni, če ne celo 'patološkim' matricam, ki izhajajo iz predstav o romantični ljubezni, katere neizčrpni vir je ravno književnost, sledi pesem »mama 2«, ki je pretresljiva pesem in o čemer bo govor spodaj. »[R]abim zapuščenost da se lahko upiram ljubezni […] rabim zavrženost laž jezo ljubosumje srepost / nočnega pogleda ko spiš na moji rami in sanjaš« beremo v pesmi »trganje« na strani 14. Ostanimo za hip pri podčrtku, zakaj je razgaljanje dobra strategija, ki obenem žal ostaja na dualizmu: manj ko me imaš rada, bolj te ljubim, bolj ko si nedosegljiva, bolj sem zagret zate. Zato, ker se mašina za odtis tovrstni pesmi zažene in ne ustavi. Namreč nenehno se obrazec vrti in ponavlja. Tu najdevam razlog za pisanje ljubezenskih pesmi v življenjsko knjigo o ljubezni.
Möderndorfer je svojo prvo ljubezen, poezijo, razvil v še druge leposlovne zvrsti, tako da preseneča s številom izdanih leposlovnih del, od poezije, književnosti za otroke in mladino, prek kratkih zgodb, romanov, dramskih besedil do esejističnih knjig. Samo poezija se veje od pesmi o ljubezni, čemur smo priča v obravnavan pesniški zbirki ali pa na primer v tisti, ki raziskuje drugo barvo, temno modro, iz leta 2003, Temno modro kot september, ali pa v zbirki iz 2011 z naslovom Nimam več sadja zate, prek eksistencialnih do pesmi z izrazitim družbenim angažmajem. Če citata, ki je tudi na hrbtu knjige Kot belo, kot ljubezen, »stavek enostaven kot življenje« ne vzamem rahlo ironično, mu ne morem verjeti, saj ga ne morem kar sprejeti, ker je za Möderndorferjevo poezijo kontradiktoren, saj življenje, ki ga upesnjuje, ni ravno enostavno, nasprotno, povečini je večinoma vse narobe.
Narobe je že to, da se vzorci vračajo. In prav to je največje bogastvo te knjige, spoznanje, da je romanje po razgibani ali celo razorani čustveni pokrajini determinirano že s psiho-vedenjskimi vzorci oziroma zgledi v otroštvu (»kot ata kadar ljubi mamo kadar / jo pretepa«, iz naslovne pesmi »kot belo kot ljubezen«, stran 54). Tako se pesniški govorec ne le z retrospektivo vrača v otroštvo, ampak se s soočenjem z minevanjem in smrtjo vrača k rojstvu, k začetku in tako sklepa cikel. In tu zaznamo, da ima bela tudi detinski pridih, ter se ozavemo, da je Möderndorfer svojo »belo« začrtal precej kompleksno. Ob vračanju k izvirom se nam vsili rek: Jabolko ne pade daleč od drevesa. In prav o drevesu preberemo na strani 28, pesem »včasih je treba splezati na drevo«, ki ima pomenljiv zaključek, saj vzpostavi nujnost distanciranega pogleda nase oziroma sposobnost ptičjega pogleda opazovalca, ko se za hip izseliš iz sebe in nase pogledaš kot na tujca: »včasih je treba ostati visoko v vejah jablane / in se ne oglasiti ko te kličejo k večerji / ozreti se je treba na svoje življenje kot na tuje // šele potem lahko postaneš lastovica«.
In kaže se, da je govorcu Kot belo, kot ljubezen to uspelo, da postaja »lastovica«, ki prinaša pomlad/spoznanja. »[K]o odvržeš čisto vse / da bi našel kar nisi nikoli imel« – pomenljivo piše na strani 24 in spet opozarja na vračanje k začetkom, ki je obenem edina mogoča točka začetka novega koraka oziroma vstopa v nov, drugačen cikel. Ko v pesmi »mama 2« preberem trpek, a za Möderndorferja pomemben verz: »in verjamem kot otrok da izdajstvo pomeni imeti rad«, se mi zdi škoda, da pesniško raziskovanje ni nadaljeval tam, kjer je zadel žebljico na glavico. A je že tako, da se upovedovanju resnice in modrosti znova in znova le približujemo ter da je kopanje do zlata naporna in pogosto tudi neprijetna naloga. Na strani 43 v pesmi »vsak prihod je vedno samo odhod« preberemo: »vsako življenje je vedno samo dvom […] vsak odhod je samo upanje na prihod / obupna želja da je na nebu kljub vsemu oko / in da se orosi ko pod sabo opazuje dvom«. V elitni izbor pesmi o ljubezni bi zlahka umestili tudi tisto s strani 44, »med enim in drugim poljubom«. Podvigi vsekakor štejejo, tudi spodbuda za naprej. »[V]časih je [res] treba splezati na drevo«, da si poskusiš pojasniti, zakaj je »roka / ki se ne more več lačna nasititi bližine«. Poezija o ljubezni Vinka Möderndorferja, pesnika, pisatelja, esejista, gledališkega, filmskega in televizijskega režiserja, spet prigovarja, kakor s citatom iz pesmi »prule«, da »ivan minatti ne stanuje več tukaj«, o minevanju in smrti ter da se tudi ljubezenske manifestacije v različnih družbenih in osebnih obdobjih razlikujejo. Ljubezensko afektirani Möderndorfer je strokovnjak za različne ljubezenske lege in manifestacije vztrajno popisuje, četudi občasno radoživo, ne pozabi na ščepec melanholično-žalostne, v tej zbirki pa tudi trpke esence. Ona pa – kakopak – ostaja, večno vpeta med eros in tanatos.
