V zvezi z Lilijano Praprotnik-Zupančič ali Lilo Prap je bolj kot dobro znano dejstvo, da je avtorica številnih slikanic, ki jih, bržkone edine naše, upravičeno lahko imenujemo mednarodne uspešnice, smiselno izpostaviti njene izvirne koncepte; tako je pred leti zastavila in izpeljala duhovito in hkrati poučno slikanico Zakaj?, ki ponuja inovativno in zabavno kombinacijo izmišljenih in dejanskih podatkov iz živalskega sveta; pred nekaj leti je izšla tudi v obliki tipne slikanice za slepe in slabovidne otroke. V naslednjih letih so ji sledili še bolj specializirani zakaji: Pasji zakaji, Žuželčji zakaji in Mačji zakaji. Potem so tu še Dinozavri?!. Posebna je bila tudi knjiga 101 pravljica, po kateri je nastala tudi e-knjiga, in pa seveda Mednarodni živalski slovar, v katerem avtorica predstavi oglašanje štirinajstih živali v različnih jezikih in s tem najmlajšim pravzaprav približa koncept tujih jezikov in pisav. Tudi tokrat je ustvarjalka pokazala, da ve, kaj je otrokom zanimivo in blizu.
Lotila se je slikanice razrezanke (dva pasova na stran), vezane v spiralo, kar morda resda ni najbolj estetsko, saj ni „skrita“ v hrbet, je pa vsekakor priročno za odpiranje oziroma obračanje strani/delov strani s še nekoliko okornimi otroškimi prsti, kar uporabo spirale vsekakor utemeljuje. Naslov da lahko zmotno misliti, da izhaja iz glagola kracati, a se kmalu izkaže, da gre za zloženko iz besed krava in opica, ki torej z naslovno ilustracijo vred že napoveduje, kaj se skriva med platnicami – živalske kombinacije, katerih rezultat so številni živalski križanci.
V knjigi se pojavi osemnajst živali – med manj „običajnimi“, torej našemu bralcu manj (po)znanimi, bomo našli le lenivca (po poimenovanju pa še skovika, ki kot takšen pravzaprav niti ne spada med ostale, v kolikor gre za opisni pojem – ptice, ki se oglašajo s skovikanjem –, v kolikor pa za zoološkega, bi mu bilo potrebno dodati mali ali veliki, glede na to, da gre za dve različni sovi) –, ki so na kratko predstavljene v obliki verzov. Slikanico torej lahko beremo kot knjigo poezije, natančneje enostavnih rimanih pesmic (k vsaki živali spadata dve trivrstičnici), lahko pa nam rabi za igro ugibanja: z otrokom se lahko pogovarjamo ali ga sprašujemo, kateri dve živali sestavljata določeno ime, ali obratno, kakšno ime nastane iz dveh različnih sestavljenih živali – izhajamo lahko torej bodisi iz jezika bodisi iz podobe. Poleg omenjenega nam knjiga seveda lahko rabi tudi kot izhodišče za podobne besedne igrarije. Dejansko so bili nastavki za tovrsten projekt opazni že v predhodnih delih Lile Prap, in sicer na zalistih in predlistih nekaterih zakajev, na primer v Zakaj? in v Pasjih zakajih, kjer se je že poigravala s sestavljanjem različnih živalskih vrst oziroma pasem in z novo nastalimi imeni.
Omenila sem že, da so verzi enostavni, s čimer pa ni seveda nič narobe, saj so namenjeni najmlajšim; za prvi vtis: „Ko se s potepa/ vrne/ gospodič/ svojeglav,// ob vrata se/ podrgne/ in glasno reče:/ “mijav!““ Kaj pa prinesejo po vsebinski plati? So opisi živali res duhoviti, kot lahko preberemo na ovitku? Takšni sodbi tokrat žal ne morem pritrditi; še najbolj se temu približajo (pa še to je skorajda pretirano rečeno) pesmice o slonu, nilskem konju, psu, opici in pingvinu. Pasji verzi, za primerjavo z zgoraj citiranimi mačjimi, gredo takole: „Prijatelj/ vdan,/ čuvar/ domače hiše,// na vsak/ vogal/ se z lulanjem/ podpiše.“ „Opisi“ se zvečine dotikajo najbolj splošnih in opaznih značilnosti izbranih živali in ne prinesejo nič nepričakovanega ali posebej izvirnega – v zvezi s kravo je na primer izpostavljeno, da ima roge in daje mleko, v zvezi z bobrom, da ima velike zobe, da gloda drevesa in postavlja jezove, v zvezi z metuljem, da frfota s cveta na cvet itd. Zapisano velja za „primarne“ opise, torej tiste, ki spadajo k realno obstoječi živali, medtem ko se „sestavljeni“ opisi izkažejo še nekoliko slabše; ne samo, da se v njih (sicer ne nepričakovano) izgubi rima, eni izpadejo bolj, drugi vendarle manj posrečeno.
Po likovni plati je slikanica že na daleč prepoznavno delo Lile Prap, živalske podobe so enostavne v smislu izčiščenosti linij in odsotnosti odvečnih detajlov, predvsem pa simpatične in otrokom nedvomno všečne. Vsaka žival je upodobljena na svoji barvni podlagi (kar dela knjigo živahno barvito), kar lahko najmlajšim ogledovalcem pride prav tudi kot orientacija, kaj spada skupaj (bolj zanesljivo od poravnanosti obrnjenih polovičk strani ...).
Kraca je torej, generalno gledano, kot smo pri Lili Prap in otroških knjižnih izdelkih Mladinske knjige nasploh vajeni, skrbno narejen projekt, ki pa tokrat ostaja brez presežkov. Slikanice izrezanke že poznamo (če ne drugače, vsaj tuje), o izbranih živalih ne izvemo nič novega ali posebej zanimivega, sicer duhovita ustvarjalka pa se tudi po tej plati v pričujoči knjigi ne pokaže v polni formi. Zaposlitev za najmlajše pa bo z njo bržkone vseeno prav lepo zadovoljena.
