Kos Gaja

Precenjeno kraljevsko življenje

Vsestranska literarna ustvarjalka, tudi avtorica učbenikov za osnovne šole in priročnikov, Tatjana Kokalj, se v ilustrirani knjigi Kraljična Neža in Tim, kot pove že naslov, posveča dvema otrokoma, pa ne samo njima, pač pa še bolj njunemu različnemu družinskemu zaledju. Tim je samo Tim, Neža pa  kraljična; ampak stvari so, kot običajno, bolj komplicirane, predvsem pa drugačne, kot se kažejo na prvi ali bolj oddaljen in površen pogled – včasih je biti lepše navaden deček kot kraljična.

 

Neža ima šoferja Cirila, varuško Jožefino, ki opravlja tudi delo privatne učiteljice, kuharico Rozi in večno odsotna starša, očeta zaposlenega s sestanki in mamo zaposleno z nakupovanjem, da očeta lahko lepa spremlja na velepomembne večerje. Trojica zaposlena v družini Kralj ne živi le v strahu pred dekličinima staršema, pač pa tudi pred njo – Neža je namreč razvajena in ukazovalna in bolje si je ne zamisliti, kaj se zgodi, če se ne streže njenim muham tako, kot si je zamislila in s hitrostjo, ki jo je predvidela. Neža ima vsega na kupe – obiskuje cel kup dejavnosti (ki jih razkrije spisek povabljencev na njeno velezabavo), živi v razkošni hiši z na kupe sobami („Če se vsak otrok skrije v svojo omaro, bo najmanj sedem omar še vedno praznih.“; in pozor, govora je o triinštiridesetih otrocih!), obdana s kupi igrač. Na drugi strani imamo Cirilovega nečaka Tima, potrpežljivega, marljivega in skromnega fanta, ki na majhnem prostoru živi s številno družino in je videti prav zadovoljen. Razlike med otrokoma so torej očitne – medtem ko gre Neža na dejansko potovanje, se Tim potovanje igra oziroma se gre igro Kaj lahko vzamem na pot itd. Ko se prične Neža družiti z njim, počasi spoznava, kot bi lahko rekli, da ni vse v kvantiteti, ampak je še več v kvaliteti: „Zazdelo se ji je, da bi zamenjala vse plišaste medvede, žabe, slone, opice, veverice, leve, mačke, zajce in žirafe za vrečko medenjakov, ki bi ji jih prinesla babica in dedek.“ In ko pride novo leto, ugotovi, da tudi cel kup daril ne more nadomestiti pozornosti in naklonjenosti, za začetek pa sploh bližine, mame in očeta. Ja, Neži se razkrije nov svet, bolj običajen in bolj navaden, ki pa ni sterilen, pač pa topel in družaben. Skratka všečen, tudi kraljični, ki je sicer nad marsičem navajena vihati nos. Vrednote, ki ji jih nista predala starša, deklica spozna oziroma začuti ob druženju s Timom in jih sčasoma ponotranji. Že res, da zna še vedno izkoristiti svoje kraljevske privilegije, a vse bolj pogreša in si tudi zase želi „normalnega“ življenja, ki bi, recimo, vključevalo hojo v šolo in posledično odhod v šolo v naravi, namesto v „šolo v hotelu“, česar je deležna sama. Ampak brez skrbi, na koncu na račun potegavščine pristane tudi v šoli v naravi …

 

Kontrast med enim in drugim načinom življenja, na katerem temeljita kompozicija (izmenjaje spremljamo Nežina in Timova poglavja) in idejna zasnova knjige, ni sicer nič novega, ga pa avtorica izrabi za nevsiljivo podano kritiko odsotnih, neodgovornih, egoističnih staršev, ki mislijo, da je povsem v redu, če vzgojo otroka prepustijo tujcem in ga namesto čustveno, podpirajo le materialno, kar je, mimogrede, tudi tema, če že ne glavna, pa vsaj stranska, številnih mladinskih problemskih romanov. Prav tako subtilno prikaže tudi dekletovo stisko in nemoč nad redom stvari, kakršen vlada v njenem življenju in iz nje enkrat izvabi jezo, drugič žalost. Še posebej negativna vloga je staršema pripisana na koncu knjige, kjer, začudena nad hčerinim (vse bolj upornim) obnašanjem, nanj odreagirata s še slabšim obnašanjem (njenega psa Groma oddata v zavetišče, kjer naj bi nekdo prišel ponj, njej pa se v obraz hladnokrvno zlažeta, da je pobegnil), ki je dobro le kot dober primer slabega zgleda.

 

Njen zaveznik in hkrati stik z realnostjo je torej Tim, ki z dedkovo pomočjo zahvaljujoč pravočasnemu ukrepanju reši tudi situacijo z Gromom; poglavje, v katerem rešujeta psa iz zavetišča, je še posebej posrečeno, čeprav so načeloma bolj zanimiva Nežina poglavja oziroma Nežin del knjige, in sicer zaradi svoje neobičajnosti in karikiranosti, medtem ko je Timov del na trenutke skorajda nekoliko preveč osladen.

 

Ilustracije Andreje Gregorič sicer ne sledijo povsod dosledno besedilu (na primer kar zadeva kraljičino opravo: jahalna oprema, šolska „uniforma“) in bi bile mestoma lahko bolj izvirne oziroma bi lahko pokazale več drznosti in iznajdljivosti v motiviki (na primer v upodobitvi Nežine zabave), a zvečine premorejo dovolj živahnosti, da se podajo zgodbi.

 

Glavna odlika knjige Kraljična Neža in Tim je torej predvsem v tem, da se avtorica skozi na videz lahkotno zgodbo dnevnih pripetij dveh otrok, ki so včasih tudi zabavne ali napete, loti kompleksne problematike, in sicer na način, da otroški bralec začuti, kaj je prav in kaj ne. Konec, torej vprašanje, v kako normalne tirnice bo uspela Neža spraviti svoje življenje, ostaja odprt, a pomirjujoče je dejstvo, da že zdaj prekaša svoja starša,  ki si pravzaprav zaslužita zapis: „starša“. 

Vir: DSLK