Kot se za potepuha spodobi in kot pove ime, ima Flikafrakov frak flike. Ima pa Flikafrak poleg flik še nekaj bolj običajnega, pa čeprav je sicer ves neobičajen, in sicer zvesto družabnico v obliki sence, kot pove že naslov. Podnaslov ilustrirane knjige je še nekoliko bolj zgovoren: Pripetije nekega potepuha, njegove sence in tistih, ki mu (jima) potep prekrižajo. Flikafraka si je zamislil, opisal in upodobil slikar, literat in glasbenik Dalibor Bori Zupančič, ki ustvarja tudi za revije in je pred leti ilustriral Jezične zgodbe Lilijane Praprotnik Zupančič (ki so tako postale družinski projekt), pa še kaj drugega, seveda.
Pisateljevemu predzapisu, v katerem popiše, kako se je namesto za potovanje odločil za potepanje (velika razlika, da ne bo pomote!), sledi osemnajst dvostranskih prigod (za stran in še malo besedila plus ilustracija), v katerih srečamo tudi vse v podnaslovu omenjene, ki niso Flikafrak in njegova senca, in se v svoji neobičajnosti z lahkoto postavijo ob bok potepuhu; tudi kar se imen tiče. Tu je njegov prijatelj Kvazimir Kok, ki se ukvarja s splošnim izumiteljstvom, pa zdravnica dr. Pil Ula, pa priložnostna delavka Tulipanija Polkabunko, ki jo srečamo v vlogi prodajalke v knjigarni, popisovalke neodkritih znamenitosti, vaditeljice kolesarstva, županove svetovalke, poštarice in voditeljice lepotnega tekmovanja. Nenavadni pa niso samo Zupančičevi liki, pač pa tudi njihovi poklici (na primer že omenjena popisovalka neodkritih znamenitosti), predmeti, ki nastopajo v prigodah (na primer univerzalno leteče korito, s katerim se da leteti po zraku, pluti na vodi in pod njo ter riti v zemljo), institucije (na primer Uprava za neverjetne dogodke in pojave) itd. V kateri od zgodb ima aktivno vlogo tudi sam avtor, seveda bolj običajen od svojih junakov. Ali pa tudi ne ... Kakorkoli že, glavni je seveda Flikafrak, nadvse simpatična figura, ki zna biti prav filozofski in je avtor drobnih modrosti in globokih spoznanj: „Uh, potepanje je silno naporno, če imaš pred seboj določen cilj!“, ni pa si blizu z matematičnimi veščinami: „Takrat je v daljavi zapiskalo. Enkrat in nato še enkrat. Skupaj trikrat, kot je to preštel Flikafrak. Do matematike je imel pač nekoliko potepuški odnos.“
In kakšnih vrst so potepuhove prigode? Ene bolj vsakdanje, kar bi morala v zvezi s Flikafrakom sicer zapisati v navednicah, druge polnokrvno nevsakdanje: v knjigarni išče potepuško literaturo, ki seveda ne čaka na policah, ampak se potepa, poda se na lov za resnico, da bi preveril, če ima res daljše noge kakor laž, izgublja se v problemu, doživi bližnje srečanje s slonom, se zaljubi, ko se ga poloti nežnost, spozna, da je svet včasih zelo krut, sooči se z melanholijo pasjega šampiona in jo uspešno užene v kozji rog, obišče (nesposobno) vedeževalko, v zgodbi Flikafrak in sladoled spozna moč domišljije, v neki drugi pa, da velemestna izkušnja ni zanj itd. V zgodbi Flikafrak in igrice avtor na enostaven način spotoma pojasni pojme, kot so meditacija, debatirati in komedija („Komedija je takrat, ko te začne tiščati na smeh.“), v zgodbi Flikafrak in epidemija tudi besedo epidemija; prej omenjena zgodba ima tudi aktualen moment, saj v njej nastopajo otroci, ki si življenja ne znajo več predstavljati brez elektronskih napravic, ob katerih so tako zaverovani v virtualne svetove, da resničnost komajda še registrirajo. Pa tudi sicer se Zupančičeve zgodbe, ne glede na to, kako neobičajne se zdijo na prvi pogled, pogosto ukvarjajo s „sestavinami“ našega sveta, do katerega je avtor tudi kritičen (resnice skorajda ni moč najti, stresno velemestno življenje, pritiski lastnikov psov na svoje štirinožce itd.).
Avtor se v Flikafrakovih prigodah poigrava s pregovori in z jezikom – z dobesednimi in prenesenimi pomeni; na primer delati iz muhe slona: Flikafrak, ko je treba ukrepati in se znebiti slona, ki zaseda parkirišče, vso reč postavi na glavo – tako, da se sam postavi na glavo! – in enkrat za spremembo naredi iz slona muho. Problem rešen! Zapis, da se je Flikafrak podal na potep nekam v tri dni je pospremljen s pojasnilom: „Seveda se ni šel potepat v vsak dan posebej in še manj v vse tri skupaj.“ V Zupančičevih zgodbah torej vladata posebna logika in nonsens: „Le vedeževlka, ki si je, da bi bila lažje prepoznavna, nadela vedeževalsko ime Lalalala Ginklpinglklankklonkgunglpungl, njeno pravo – Pil Ala – se ji je namreč zdelo prekomplicirano /.../“ Avtor je vseskozi izviren in duhovit, enkrat malo bolj, drugič malo manj, Flikafrakove dogodivščine pa podaja v prijetno ležernem toku pripovedovanja.
Potepuh, opisan kot lastnik „dolge in sloke postave“ je upodobljen kot nekakšen človeški paličnjak (in prav tako, se razume, njegova senca), torej karikirano, kot je značilno tudi za ostale like in elemente na ilustracijah, ki so živahne in barvite. Knjiga Potepuh Flikafrak in njegova senca, katere glavni adut so prav številne (bolj in manj zabavne) neobičajnosti v njej, je torej prav zgledno narejen knjižni projekt, ki se ga za svoje domovanje tudi kakšna bolj fina pojava, kaj šele potepuh v flikastem fraku, ne bi smela braniti.
