Ni skrivnost, da je möderndorferjevsko končati približno dve knjigi in en film v času, v katerem povprečen slovenski študent napiše diplomo. Ali da je möderndorferjevsko pisati blizu erosu, samosti in provinci. Tudi Brskanja, zbirka osmih kratkih zgodb na temo, ni nobena izjema, nasprotno, prav möderndorferjevska je.
V prvi zgodbi, denimo, junak poznih srednjih let v supermarketu sreča svojo bivšo sošolko, 'nekoč srnico, zdaj medvedko'. Obkrožena s provincialnim svetovjem »solnic v barvah nacionalne zastave, z grbom na vrhu, tam, kjer so luknjice«, junaka stojita med nakupovalnimi policami, medtem ko salo pod sošolkinimi nadlahtmi primerno dograjuje möderndorferjevski svet trpkega, toplega cinizma. Ta prva, Božična zgodba, je prolog zbirke. Je kot zarodna celica, z lastnostmi celote, urejena, stopnjevana, v svet zroč skozi notranjo optiko junaka.
Toda v njej je Möderndorfer (pre-)möderndorferjevski še v nečem.
Ko mu uspeva jedrnata predmetnost, odsekanost, fragmentarnost, jo druži s puhlimi liričnimi vsadki (Solze so se posušile ... Besede so se razdrobile ...), ki prostor neprivlačno in razlagalno napihnejo tam, kjer bi ga bilo bolje prepustiti bralčevi interpretaciji, sploh na koncu.
V Brskanjih so na vrsti staranje, minevanje, izginevanje. Bivanje samotnega jezdeca, posameznika, ki mu čas prinaša zgolj samoto in pozabo ter odnaša identiteto. Te teme Möderndorfer obdela v vsaki zgodbi: še tedaj ko imamo pred seboj mlada junaka (in ljubezen in erotiko), se v njuni življenji vriva smrt vsaj kot obljuba. Ali pa čas, ki se je zgodil med zgodbo in časom pripovedovanja, ali pa dejanje junakov (seks) kot boj proti neusmiljenemu iztekanju (Začetek pesmi). Eno drži – v Brskanjih je Möderndorfer bolj discipliniran, kot smo vajeni. Svetove svojih junakov (kadar so ti prvoosebni), gradi premišljeno, z zložnim sproščanjem (in zadrževanjem) informacij, ki v bralcu gradijo dobrodošel suspenz in dinamizirajo dramaturgijo.
Tako je tudi v drugi zgodbi, Preteklosti v škatli, kjer nad (spet) starajočim se junakom visi neizrečena, zatajevana bolečina starega očeta. Junak v njej dobi možnost zgodovinskega maščevanja nad potomko tistih, ki so njegovega starega očeta poslali na Goli otok. Možnost maščevanja nad vnukinjo režimskega pesnika, zmagovalca dobe, ovaduha. Časi so se obrnili, zmagovalci niso več (nujno) zmagovalci, rane, zadane njegovemu dedu, pa v junaku ostajajo. Svoji privlačni, a nedostopni 'nasprotnici' pa vendarle dopusti njene 'napačne' spomine na dedka, odloči se, da hrušk (svoje neuslišane romance) ne bo mešal z jabolki (nepravico, storjeno nad dedkom), pa četudi so jabolka včasih tudi hruške. Potem, ko se je do svojih dokazov stežka prigrebel, svoji prijateljici vendarle dopusti, da jo odnese kot zmagovalka (in odide iz njegovega življenja.)
V Brskanjih žrtve rade odpuščajo zmagovalcem. Polpreteklost ni nova v opusu avtorja, ki je s površno obdelavo teh tem požel že kakšno grenko, samo spomnimo se na Štefančičevo kritiko Pokrajine št. 2., ki jo je označil za 'mentalno tako evakuiranega' ...
Toda tokrat Möderndorfer vsaj v tem smislu ni möderndorferjevsaki, okoli teme splete emocionalno prepričljivo, v sebi logično samostojno pripoved.
Miš, takoj naslednja zgodba (ne tako zelo kratka), je prvi vrhunec zbirke. In z njo svet starostne demence, kjer v pešajočem spominu glavnega junaka, nadrealne poteze dobiva tudi obkrožajoči svet. V ruleti zavesti imena dobijo nove naslovnike, označevalci nove označence in naslovniki emocij postanejo presenetljiva, prej zaničevana (in ničesar kriva) bitja: miš, denimo.
Pripoved štarta z razumljivim, potem pa vedno bolj časovno in prostorsko razdrobljenim svetom, prikrojenim razpadajočemu svetu starostnika: bralec prehodi pot od popolnega zaupanja v pripovedovalca do razkroja pripovedovalčeve avtoritete in sestavljanja preostalih koščkov sestavljanke skupaj z junakom v pretresljiv iztek zgodbe – uboj miši.
Ker junak smrti lastne hčerke ne more več dojeti razumsko, jo lahko v polnosti dojame le še slučajno, preko svoje male mišje prijateljice, ki jo več mesecev hrani, nato pa ubije v navalu paranoje (ko tudi njo zmotno osumi, da ne obstaja), droben trenutek agonije, kolapsa vsega, kar ga je še sidralo v svet.
Ta silna podoba življenjskega finala v kontekstu ostalih zgodb dobiva še drugačen, širši odzven, kontrapunkt predhodni zgodbi, Preteklosti v škatli. Kaj pomeni ostati brez (tudi kolektivnega) spomina, kaj se potem zgodi z identiteto. Miš je najboljša zgodba v zbirki in izjemna tudi na ravni avtorjevega opusa.
V drugi polovici zbirke (ki je tako zložena v dve bralni epizodi s svojimi vrhunci in padci) se zgodi drugi vrhunec: istoimenska zgodba Brskanja. In spet smo pri zmagovalcih in poražencih. In pri stari nepravici, ki je ne more popraviti nihče od vpletenih: zmagovalci zmagujejo in poraženi izgubljajo v ritualu, ki je bil napisan nekje zunaj njihovega dometa.
Dva starša (domačina, zmagovalca tranzicije) prepričujeta druga dva (begunca, poraženca tranzicije), naj jima odstopita srce njunega pravkar ponesrečenega sina, zato da bo njuno dekle (staro kot država) zaživelo novo življenje.
Zgodbi bi težko očitali brezhibnost: polna je nerodnih dialogov in simbolika je tako v fris, da se je bati, da se ne bo razčesnila v vsespolišno eksplozijo puhlosti. Da ne omenjam črnobele obravnave antipatičnega lika glavnega 'pogajalca' Andreja. A šivi kot po nekakšnem literarnem čudežu zdržijo, junaki so deležni bralčevih emocij in zgodba ne ostane zgolj vaja v simboliki, celo prepričljivo in pretresljivo zaključi temo.
No, tu so tudi manj ambiciozne pripovedi: še enkrat pred koncem se srečamo s smrtjo mladega človeka, v Življenju, kjer truplo mladega dekleta na cesti uvede v ljubezensko pripoved s tragičnim zaključkom. In poanto minljivosti, krhkosti, mimobežnosti. Močno, udarno, möderndorferjevsko, a tudi nekoliko predvidljivo. In tu je še Končno je crknila, zagotovo najšibkejša pripoved v zbirki, ki ne uspe vdihniti življenja ali verjetnosti v svojega papirnatega, zgolj čudaškega junaka s slabo artikulirano zamero do matere. Zdi se, da je Končno je crknila tam v resnici zato, da to, kar je najbolje v celoti, deli na polovico.
Če gre, torej, kaj priznati zbirki, je, da zares deluje v kombinaciji pripovedi. Zaporedje zgodb ustvarja neverjetno uspešno kontemplacijo na temo. Vsako dejanje (polovica) ima štiri zgodbe in v vsaki polovici je tretja zgodba najmočnejša (in najtemačnejša), prva in zadnja pa primeren okvir. Vse skupaj deluje kot uspela vaja v dramaturški, celo dramski strukturi.
In ja, Möderndorfer je še vedno mojster pojasnjevanja tega, kar je še trenutek nazaj pokazal (pri tem je prava mala kurioziteta to, da mu odvečni postopek včasih celo pomaga pri ritmu), tu je tudi antipatična naslovnica, ki nagovarja z mešanico domačijske melodrame in amaterskega zgodovinoljubja. Toda navzlic temu so Brskanja preprosto zrela, resna, humorna zbirka: igriva v formi, disciplinirana, primerno dolžinsko odmerjena, urejena in razporejena z brezhibno uredniško vizijo. Resna zbirka tudi v smislu tematskega okvira: zgodbe so kot etude na dano temo, (skoraj) vsaka s svojim relevantnim zornim kotom na problem. Zbirka skratka, ki zagotovo spada med boljša literarna dela letošnjega leta in avtorjevega opusa. In literarna stvaritev, ki smo jo nekje za norijo Möderndorferjevih besed pogosto slutili, a redko srečali. Bolj möderndorferjevska od Möderndorferja, na najboljši možen način.
