Videti je, da je življenjsko poslanstvo dr. Zmaga Šmitka, vrsto let rednega profesorja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, podrobna in razplastena raziskava religij in mitologij Evrope in Azije. Kot eden najvidnejših raziskovalcev s področja primerjalne religiologije in antropologije je s svojim zavidljivim in dragocenim opusom znan tako doma kot na tujem. Ob misli na avtorjeva pomembnejša dela je nemogoče zaobiti naslednje knjige: Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture (1986), Poti do obzorja: antologija slovenskega potopisa z neevropsko tematiko (1988), Srečevanja z drugačnostjo: slovenska izkustva eksotike (1995), Kristalna gora: mitološko izročilo Slovencev (1998), Odkod je ta naš svet?: slovenske pripovedi o poreklu stvarstva (2000), Sledovi potujočih duš: vedomci, kresniki in sorodna bajna bitja (2003), Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti (2004) ter Poetika in logika slovenskih mitov: ključi kraljestva (2012).
Če v ključnih delih o slovenski mitologiji z obiljem podatkov dr. Šmitek povezuje slovensko, slovansko in indoevropsko duhovno izročilo v pregleden sistem, podobno počne tudi s pojmom mitologije v najširšem možnem pomenu na svetovni, ali natančneje, azijski ravni. Plod štiri desetletja trajajočih raziskav, vselej podkrepljenih tako z natančno študioznostjo kot nepredstavljivim navdušenjem, ki vključuje pogosta potovanja v oddaljene svetove, je tudi nedavno izdano monumentalno, tako rekoč avtorjevo življenjsko delo, ki mu menda v svetu ni para. Gre za čez petsto strani obsežno monografijo z naslovom Mandale, tajni vrtovi razsvetljenja. Z izjemno eruditsko močjo, s podrobnimi analizami in z bogatim slikovnim gradivom pospremljeno delo je vsekakor izjemen dar, ki ga avtor deli ne le s strokovno, temveč tudi s širšo laično javnostjo.
V ospredju knjige je fenomen mandal, ki jih avtor umešča v širši azijski geografski, zgodovinski, religiološki, antropološki in kulturni prostor. V ospredju njegovega zanimanja je indijska podcelina, pri čemer se ob oddaljevanju od Indije ustrezno zmanjšuje tudi število izbranih primerov svetih prostorov v drugih azijskih kulturah (tibetanski, kitajski in japonski). Ne zato, ker bi jih bilo drugod manj, ampak ker si homogenosti knjige v prid avtor ni želel prevelike razcepljenosti. Pri tem se zaveda, da je duhovna podlaga, iz katere so zrasle azijske mandale, neskončno variabilna, sposobna sprejemanja vedno novih spodbud in njihovega prilagajanja tistočasnim potrebam – kar se nenazadnje dogaja tudi v času posameznikove vsakokratne meditacije –, in da se je kulturni raznolikosti, ki jo izražajo, razen podrobnega študija možno približati prek osebnih izkušenj. Med slednje ne sodijo zgolj telesne tehnike, ampak sposobnost duhovne percepcije določenega kulturnega okolja. »Znanje matematike in geografije, ki imata univerzalno uporabnost«, zapiše avtor, »je vendarle nekaj drugega kot 'branje' tekstov, kaligrafij in slik ter njihovih razlag, ki ni formalizirano in je veliko bolj povezano s spoznavnimi možnostmi vsakega posameznika«.
Četudi se avtor zaveda pomembnosti novodobnih znanstvenih analiz klasičnih indijskih ezoteričnih tekstov, pa nikakor ne podcenjuje tovrstne starodavne tradicije, ki se prenaša iz roda v rod ne le po zapisanem, ampak tudi po ustnem izročilu. Zato njegova knjiga preučuje mandale in jantre tako empirično, pri čemer jih postavlja v konkreten genetski, vzročni ali funkcionalni razlagalni okvir, kot tudi fenomenološko, pri čemer ugotavlja univerzalne strukture človeškega izkustva, vednosti in delovanja. Hkrati sta v knjigo umeščena še antropološki vidik, se pravi študij razmerij med religijo, znanostjo in magijo, strukturo, opisom in razlago ter zgodovinopisni vidik, ki se posveča problematiki mentalitet in kolektivnih predstav. V tem smislu knjiga razkriva zgodovino idejnih tokov oz. njihovih religioznih, filozofskih, umetnostnih in znanstvenih prepletanj v Južni, Jugovzhodni in Vzhodni Aziji, kolikor jih je možno povezati z mandalami in jantrami.
Osrednje mesto v knjigi je namenjeno tantrizmu, »ki je«, tako avtor, »v svojem bistvu vseobsegajoča enciklopedična znanost in ima svojo empirično-eksperimentalno metodo. To pomeni, da posameznik preverja teorije in spekulacije z merili lastnega psihofizičnega izkustva«. Kako je to početje nikoli-končana-zgodba oz. gre pri tem »zgolj« za pot, ki nikoli ne pripelje do »cilja«, saj gre vselej za različne zorne kote opazovanja in nujno distanco, nazorno pove tudi misel enega izmed številnih sodobnih razlagalcev tibetanskih mandal kot grafičnih koncentratov tega znanja. »Če bi kdo res mogel dojeti namen mandale, bi s tem razumel tudi vso teorijo tibetanske budistične prakse«.
Dejstvo, da so mandale kot simbolne konstrukcije sestavni del naših življenj in da so povezane s simboliko dveh preprostih geometričnih likov, kroga in kvadrata, velja za vse visoke kulture sveta. V povezavi teh dveh komplementarnih likov se kažejo kozmogrami kot upodobitve stvarstva. Kot prostorski liki evocirajo nastanek prostora in časa na začetku sveta, o čemer govorijo indijski kozmogonski miti in o čemer je pri nas na primer pisal že Janez Trdina. Eno zanimivejših definicij mandale je podal tibetanski menih v 14. stoletju, po katerem je mandala kakterikoli detajl, ki ga vzamemo iz stvarnosti in ga obdamo z lepoto.
Medtem ko sta temelja vsake mandale simetrija in barvitost, je osrednji koncept mandale praznina, pri čemer te praznine ne gre enačiti s praznino pri nirvani. Napolnjene s podobani bogov, ki nastopajo v simbolnem pomenu, se mandale v praksi največkrat pojavljajo v dveh skupinah obredov: v magičnih in iniciacijskih obredih. Kot že rečeno, imajo posebno pomembno vlogo tudi pri meditacijah, zlasti v tibetanskem budizmu.
Reprezentativno delo, ki preučuje nastanek, strukturo, vlogo, pomen, časovnost, funkcionalnost in sporočilnost mandal v osrednjih azijskih kulturah, ni izjemnega pomena le za slovenskega bralca. S svojo izjemno eruditsko zasnovo in jasno izpeljavo je vsekakor zgledna študija, ki si zasluži prevode v tuje jezike, avtor pa vsaj primerljivo nagrado v domačem okolju. Pohvale gredo vsekakor tudi založbi Beletrina, ki je v zbirki Koda izdala že tretje epohalno in založniško zahtevno delo tega dragocenega avtorja.
