Knjiga Renate Salecl (Per)verzije ljubezni in sovraštva, ki je bila pred kratkim prevedena ?v slovenščino, je v angleškem jeziku izšla že leta 1998. Prevod je bil do neke mere zagotovo motiviran z velikim uspehom avtoričine zadnje knjige Izbira, ki je bila prav tako prvotno napisana in izdana v angleščini. Toda knjigi sta tudi notranje povezani. Če je Izbira vzela pod drobnogled podložnost subjekta diktaturi (navidezne) izbire v postindustrijski družbi, si je njena dobro desetletje starejša predhodnica želela zajeti vznik postmoderne subjektivnosti. Temeljni koncept, s pomočjo katerega Renata Salecl zariše bistvene poteze postmoderne subjektivnosti in jo obenem razloči od moderne oziroma predmoderne, je tako imenovani veliki Drugi, eden od nosilnih stebrov lacanovske psihoanalize. Avtorica poudarja, da se je v postmoderni družbi namreč radikalno spremenila subjektova identifikacija z velikim Drugim oziroma z družbeno simbolno strukturo.
V predmoderni družbi je bil subjekt del skupnosti, njegovo mesto v družbeni strukturi se je vzpostavilo z iniciacijskim obredom. Z moderno oziroma razsvetljenstvom je nastal proces individualizacije, še vedno pa je delovala avtoriteta zakona. V postmoderni družbi je izginila tudi vera v avtoriteto in v moč simbolnega reda. To »osvoboditev« sta, paradoksalno, spremljala jeza in razočaranje. »Kot da ne bi bil subjekt tisti, ki je spoznal, da veliki Drugi ne obstaja ali da je avtoriteta le prevara, temveč da je veliki Drugi nekako 'izdal' subjekt.«
Repertoar teoretske psihoanalize
To teoretsko okostje od znotraj podpira številne primere iz »mesa in krvi«, na katerih avtorica diagnosticira različne simptome, ki razodevajo travmatično razmerje z velikim Drugim – najsibo iluzija o njegovem obstoju, izguba vere vanj ali pa spodleteli poskusi, da bi ga obudili od mrtvih.V prvi polovici knjige je težišče na posameznikovem »intimnem« odnosu z velikim Drugim, kakor se ta vpisuje v ljubezensko-sovražna razmerja. Saleclova na študijah primerov, kot sta na primer romana Čas nedolžnosti in Ostanki dneva, nazorno pokaže različne (per)verzije tega odnosa.
Tako se na primer prisilni nevrotik postavi na mesto Drugega, da bi se izognil lastni želji; pozivi histeričarke Drugemu, naj ji pove, kdo je ona in kakšno vrednost ima, pa so poskusi, da bi premagala konstitutivni razcep, ki označuje subjekt kot govoreče bitje. Iskrivo napisane literarno-filmske analize bralcu nudijo tudi (skriti) užitek ob prepoznavanju lastnih ljubezenskih (per)verzij.Renata Salecl tako sprva potrpežljivo izriše anatomijo ljubezni (in sovraštva), ki jo spravlja v tek dialektičen odnos med željo in gonom. V drugem delu knjige ta razmerja iz individualne premesti na širšo družbeno raven. Konceptualni aparat, ki ga uporablja, sodi v »železni repertoar« teoretske psihoanalize; zato pa so toliko bolj domiselne njene izpeljave, v katerih primeri iz sodobne umetnosti preskakujejo v polje političnega, od tam pa prodirajo v reže (patološke) intime.
Od očetovske ?k bratovi avtoriteti
Avtorica tako denimo v poglavju Iz ljubezni do naroda: Ceauşescujev Disneyland na primeru Romunije opiše občejši fenomen na videz protislovne postkomunistične nostalgije. Najprej s pomočjo analize filma Kaznilnica odrešitve ponazori dva različna odnosa do zakona, ki ju nato aplicira na odnos posameznikov do (minulega) socializma.
Toda avtoričina izpeljava se na tem mestu ne ustavi; v neprekinjenem loku se pne v primerjavo med megalomanskim Ceauşescujevim arhitekturnim projektom ter sodobnimi (ameriškimi) nakupovalnimi središči in Disneylandom; vsi trije si namreč za cilj postavljajo uresničenje utopije. Ob tem avtorica »spotoma« opozori na spregledano dejstvo, da nakupovalna središča – ki tudi pri nas postajajo priljubljen kraj preživljanja prostega časa – na eni strani ustvarjajo vtis, da so nov javni prostor, na drugi strani pa so zakonsko opredeljena kot zasebni prostor, ki omejuje pravice obiskovalcev.
Renata Salecl v (Per)verzijah ljubezni in sovraštva analizira širok spekter tem – od tako imenovane globoke ekologije in pravic živali do sodobnega body arta in klitoridektomije, krutega iniciacijskega rituala, ki ga interpretira kot skrajno reakcijo na izgubo vere v velikega Drugega. Simptomi te nevere v sodobnih družbah privzemajo še številne druge pojavne oblike.
Po mnenju Saleclove se tako na primer premik od moderne očetovske k postmoderni bratovi avtoriteti kaže v novem tipu vodenja korporacij, kakršna je na primer Microsoft z Billom Gatesom na čelu. Takšne korporacije se namreč naslanjajo na dejstvo, da večina mladih danes živi v zelo permisivnih okoljih; tako se tudi same predstavljajo kot permisivna verzija tradicionalne družine, ?v resnici pa v svojih rokah držijo vse niti (kapitala).
Avtorica v knjigi nakaže, natančneje pa to problematiko razvija ?v Izbiri, da odsotnost oziroma netransparentnost avtoritete ljudi napeljuje k narcističnemu ukvarjanju s samim seboj – k spreminjanju lastne samopodobe, poigravanju z identitetami in podobno. Nezaupanje v velikega Drugega sproža tudi regresijo subjekta ?v različne oblike nasilja; to je lahko usmerjeno proti drugim oziroma drugačnim – na primer v obliki sovražnega govora ali tudi proti subjektu samemu.
Renata Salecl izpostavi še eno pomembno, tudi danes aktualno vprašanje: kulturni relativizem; ta pod krinko strpnosti do drugačnosti vladam omogoča, da ?z etničnimi in rasnimi konflikti pri drugih narodih ravnajo v skladu ?z lastnimi interesi. Avtorica je pri »tehtanju« med univerzalnostjo človekovih pravic na eni in pravico do kulturnih razlik na drugi strani nedvoumna: »univerzalne pravice so v bistvu prazne, zaradi česar se moramo boriti za njihovo vsebino. Ta boj se mora pomikati k temu, da širi univerzalne pravice, in ne ?k temu, da jih omejuje le na nekatere kulture.«
