Najprej nekaj o naslovu Osojnikove nove knjige: sestavljena je iz pomanjševalnic, saj beseda asterisk določa manjše zvezde, zvezdice; trozvezdičje ali asteronim, ki stoji pred besedo asterisk, pa naj bi pomenilo avtorjev psevdonim v strogo vizualni obliki. Zvezdice torej, pa še to pod črto, v opombi.
V mnogočem se naslov nanaša na skromnost, saj se večina pesmi oziroma pesmi v prozi prične s trozvezdičjem. Še več: pesnik izraža svoj dvom glede lastne veličine tudi v pesmih: "***nekam razmajana je ta moja poezija / mar ne, z mehkimi koleni". Asteronim naznačuje pesmi brez naslova. V pesmi z naslovom "en pesnik o drugem pesniku" in s podnaslovom "pesem za pesnike" je zadnji stih "preveva me silen občutek, da sem bog", kar spet na drugačen način izraža pesnikovo potrebo po biti viden, prepoznaven in markanten s pretiravanjem - in je seveda nasprotje od pomanjševanja. Primarnejša primerjava z velikim ali manjšim je pesem "***natančno se spomnim trenutka / ko sem se odločil, da bom pisal", kjer je pesnik zgolj pišoči, neodločen, da bo pesnik, temveč tisti, ki naj bi pisal.
Celotna zbirka predstavlja v umetniškem delovanju Iztoka Osojnika zgolj nekakšen prispevek k različnim načinom izražanja, kar dosledno upošteva že vse svoje ustvarjalno obdobje; je preizkuševalec označevanja s stihi "danes sem tukaj, jutri sem tam / toda vedno tukaj / moped in klobuk in veriga v ušesu / pesnik, flagelant, kaj bo rekla moja teta nada / daj še en haiku, natakar". In spraševanje o najkrajši pesniški obliki gre v daljave, saj njegovi verzi razglašajo brezmejnost Zemljine okrogline, posebej še, ko našteva, kje in s kom je vse pisal, kdaj in kako mu je uspel bolj ali manj ponesrečen zapis. Tako da je povsem na mestu zaključiti, da pesnjenje v opombah pomeni opominjanje samega sebe, da naj bo že vendar boljši, a ne zvezdniški.
"***če ne moreš govoriti o tem / o čemer bi rad, govori o čem drugem." Tudi takšne modrosti, ki so sprevrnjene paradigme, ki določajo rek kratko in jedrnato, so pesnikovo vzorčenje lastnega dometa do položaja, kjer citiranje ne prinaša dodatnih točk, kjer znanje na pamet ni merilo dviga inteligence, kjer branje nujno vodi k petju. A ne v petje v prozi, ne v zaznamovanje zvokov in medklicev, pač pa v podrobno razčlenjevanje lastnih ustvarjalnih zasukov, vračanja k sebi in svojim svetlim ter svetim trenutkom. "***dovolj je ena pesem na dan", si zaukaže in si splanira delovnik. Pesnik ni tisti, ki določa dolžino pesmi in ki bi metal besedne izdelke po tekočem traku. Proizvodnja stoji, ko pesnik določa normo, zloge, dolžino pesmi. Ko pa se mu kaj takšnega dogodi, dokumentiran dogodek spravi pod črto, v opomin sebi, da ve, kje se konča vrhunskost. "nihče ne ve za to mojo malo skrivnost / pisatelja, ki prepisuje lastne knjige iz prihodnosti", zapiše v pesmi z naslovom improvizacija 7. In nadaljevanje sledi v reklu: skromnost je lepa čednost. Zvezd in zvezdic je še dovolj, ni pa preveč lepih besedi, ki narede nebo prosojnejše in prepoznavnejše za še neizražene namige za popravke v smislu pregostega, celo prepogostega leporečenja.
Andrej Lutman
