Dr. Alojz Ihan, specialist klinične mikrobiologije in imunologije, je med drugim redni profesor ter vodja Oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Razen širokega strokovnega dela je ob rednih kolumnističnih objavah v osrednjih medijih tudi avtor romanov Hiša (Emonica - Modra ptica, 1991) Romanja za dva ... in psa (Študentska založba - Beletrina, 1998), za Rožančevo nagrado nominirane Hvalnice rešnjemu telesu (Cankarjeva založba - Hvalnice, 2011), pesniških zbirk Srebrnik (Književna mladina slovenije - Aleph, 1985), Igralci pokra (Cankarjeva založba, 1989), Pesmi (Emonica, 1989), Ritem (Wieser, 1993), Južno dekle (Mihelač, 1995) in Salsa (Mladinska knjiga, 2003) ter esejističnih del Platon pri zobozdravniku (Cankarjeva založba, 1997), Deset božjih zapovedi (Študentska založba - Koda, 2000) in z Rožančevo nagrado ovenčanih Državljanskih esejev: O fiziologiji človeške moralnosti (Študentska založba - Koda, 2012). Dobitnik nagrade Prešernovega sklada za Srebrnik (1986) in Jenkove nagrade za Južno dekle (1996) ter nekdanji urednik knjižne zbirke Aleph ter revij Problemi, Literatura in Sodobnost je nedavno izdal novo esejistično delo Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike.
V njej avtor na znanstveno-analitičen, prepoznavno prodoren, provokativen in humoren način problematizira vprašanje nesmrtnosti oz. človekove želje, da bi s pomočjo tehnološkega napredka, ta čas še ne povsem doseženega, vstopil v večno življenje. Slednje je, kot ugotavlja Ihan, v sodobnem času kljub znanstvenim dokazom o podaljšujoči se človekovi življenjski dobi vedno bolj zaželeno.
Leta 1972 v Arizoni ustanovljena Fundacija za podaljšanje življenja Alcor, ki je prvo zamrznitev človeka izvedla štiri leta kasneje, do danes pa nad 130, in ki delni postopek tega ponuja tudi na svoji spletni strani, za skoraj četrt milijona dolarjev vredno naložbo v lastno nesmrtnost prihaja naproti tistim premožnim posameznikom, ki namesto v brezkončnost duše verjamejo v brezkončnost fizičnega telesa oz. samozavedanja s pomočjo znanstveno-tehnološkega napredka. Pri tem oboji računajo na razvoj slednjega v prihodnje, saj trenutna znanost in tehnologija še ne zmoreta iz globoke zamrznitve uspešno odmrzniti večjega organizma od črva.
Želja po nesmrtnosti je želja po neskončnem podaljševanju (samo)zavedanja in čutenja lastne identitete. Ker ta fenomen nastane z delovanjem človekovih možganov, je cilj krionike predvsem ohranitev možganov, ki bi čez desetletja odmrznjeni ponovno občutili lastno identiteto in samozavedanje. Zato v zadnjem desetletju krioniki ponujajo razen zamrzovanja celotnega telesa tudi »zgolj« zamrzovanje glave. Slednjo bi potem z zapletenimi kirurškimi postopki presadili na mlado telo oz. na v prašičih vzrejene človeške organe. Pri čemer naj bi se - po doslej znanih dokazih na živalih -, pomladili tudi možgani.
Če odmislimo etične, pravne, ekonomske, znanstvene in številne druge zaplete, ob katere trči ta zapleteni in za marsikoga absurdni fenomen, je eno prvih vprašanj, ki se ob tem postavlja, kakšna naj bi bila kakovost življenja nekoga, ki bi ga sto let po njegovi smrti uspešno odmrznili, se pravi prebudili v življenje. Bi bil sposoben samostojno živeti, in to v času, povsem drugem od njemu znanega, kakšen bi bil njegov socialni krog, na kakšen način bi se preživljal? (Verjamem namreč, da bi debele prihranke iz »prejšnjega« življenja v sto letih porabil za vzdrževanje ne zgolj lastne kapsule s tekočim dušikom, kjer bi plavalo njegovo truplo in čakalo na dan D, ko bo, pomlajeno in vitalno, znova oživelo, ampak za vzdrževanje Alcorja, saj bi ga z večino vloženega denarja ščitil pred bankrotom.)
Videti je, da želi Ihan s tem delom, ki ni ne literatura, ne znanost in ne znanstvena fantastika, pač pa neke vrste »znanstveni navdih«, spodbuditi razprave o človekovi sposobnosti prestopanja meja lastne biologije. V tem smislu eseji zbirke Čas nesmrtnosti evocirajo prevratno knjigo v Franciji živečega molekularnega biologa dalmatinskih korenin Miroslava Radmana (s sodelovanjem Daniela Cartona) Onkraj naših bioloških meja – izšlo l. 2011, pri nas pa leto kasneje pri založbi Modrijan –, katere osrednja tema je upočasnjeno staranje oz. odlaganje smrti. Kako pri stodvajsetih letih živeti v telesu štiridesetletnika in pri tem spričo bogatih življenjskih izkušenj uživati v rastoči ustvarjalnosti, ki po avtorjevem prepričanju z leti ne usiha. Pri tem Radman ne misli na »popravila« človekovih degenerativnih sprememb na molekularni ravni, temveč na preventivne genske spremembe, na »gensko spremenjenega človeka«. Slednje se spričo nasprotovanj gensko spremenjenih organizmov sliši strašljivo, a Radmanov zagovor se glasi, da darvinistična evolucija od začetka do danes ni nič drugega kot zgodovina genskih sprememb. Pri tem njegova znanstvena misel posega tudi na človekovo posthumno »življenje«. Posmrtna dehidracija ali zamrznitev na -200 stopinj, ker obstaja en odstotek možnosti, da se tako shranjeno truplo po dvesto letih obudi, če to ne, pa vsaj ohrani v spodobnem stanju, ker si to miljarder, ki nima kam z denarjem, pač lahko privošči (in ker se možnosti svojih odvečnih milijonov nameniti lačnim v Afriki ali drugod po svetu ne bo spomnil), je za slednje očitno, kot tudi v pravkar izdani knjigi ugotavlja Alojz Ihan, vedno bolj privlačna alternativa.
Toda medtem ko znanstvenik Radman ostaja na zgolj znanstveni ravni, se znanstvenik in literat Ihan ob samem koncu knjige odpre tudi tisti sferi, ki ostane na koncu in ji rečemo duša. Ker »duša ne potrebuje oči, ki jo gledajo, niti čutov, ki jo čutijo, niti besed, ki jo opisujejo. Zato preprosto je in ostane tudi, ko izgine vse, kar je odvisno od pogleda ali čutenja ali besed. In zato edina ne more zares umreti.«
