Pogovori z mačko Moniko je ena tistih knjig, ki nagovarja tako mlajše, skoraj otroške bralce, kot starejše, tudi zahtevne bralce. Oboji namreč v njej najdejo svoja mesta, v katerih se prepoznajo, iskrive domislice, ki nasmejijo, v nedolžno misel ovite življenjske modrosti, ki spomnijo na smisel bivanja ali okruške prikritih filozofskih misli, ki dajo misliti. Neredek pojav tako otroške literature kot na primer gledaliških predstav za otroke, slednje še posebej v zadnjih desetletjih – pri nas to izvrstno počne Mini teater z repertoarjem za otroke in mladino –, ki je zanimiv za občinstvo tako rekoč vseh starosti.
Da je mačka z milino, toplino, neposrednostjo, eleganco in še čim ne le dobrodošel hišni ljubljenček, ampak tudi hvaležna snov za umetniško ustvarjanje, pričajo tudi drugi slovenski ustvarjalci. Na prvem mestu seveda Svetlana Makarovič s pisano besedo in uglasbitvijo lastnih del na to temo, pa seveda Neca Falk s pevsko interpretacijo prav Kovičevih zapisov prigod Mačka Murija (uglasbil jih je Jerko Novak). Knjiga Pogovori z Mačko Moniko tako ni prvo Kovičevo literarno srečanje z mačko; od znamenitega in nikoli pozabljenega črnega Mačka Murija, ki razveseljuje vsako novo generacijo otrok, njegovi beli prijateljici Muci Maci, mačjem razbojniku Čombeju in drugih mačjih prebivalcih Mačjega mesta je minilo več kot štirideset let, knjiga, prevedena v številne jezike, pa se nenehno ponatiskuje. Leta 1992 je dobila tudi nadaljevanje v knjigi Mačji sejem, kjer Maček Muri zapisuje barvito dogajanje v svoji Mačji knjigi.
Posthumno izdano delo pesnika in pisatelja Kajetana Koviča Pogovori z mačko Moniko, ki razen zgoraj omenjenih prikliče v spomin celo Malega princa, pa knjižico Jonathan Livingston Galeb, če omenim zgolj najprepoznavnejši deli te branže v svetovni književnosti, je sestavljena iz dialogov pesnika in njegove dolgoletne štirinožne prijateljice. Črno-bela mačka Monika je bila članica družine Kovič devetnajst let, preden so jo, bolno, uspavali.
Opisno zasnovani naslovi posameznih poglavij uvedejo bralca v osnovno tematiko, ki jo bosta vsakokrat premlevala enakovredna sogovorca. Pri tem sta običajno v (navideznem) konfliktu, in zdi se, da Moniko njen človeški prijatelj večkrat komaj dohaja. Da bo njen »enakovredni sogovorec«, se mora namreč slednji precej bolj potruditi kot ona. Zanjo je samoumevno, da ima odgovore na vsa njegova vprašanja. Če jih kdaj slučajno nima, do česar lahko privede zgolj nesmiselnost sogovornikovega vprašanja, pa s svojo eleganco dvignjenega repa, mehke in samozavestne mačje hoje ter odhoda v kuhinjo pred hladilnik modro zaključi debato. Prijateljevo trmasto nasprotovanje, ki bi s pogostimi dvomi, »nerazumevanjem« ali celo prikritim strahom lahko privedlo do nerešljivih vprašanj in posledično resne drame, je večkrat zmehčano s preprosto modrostjo, ki je ljudje pač ne premorejo. Tudi zato je dobro imeti mačke, jih kdaj pa kdaj vprašati za mnenje in temu tudi slediti. Ker bi brez tega življenje bilo mnogo preresno, čisto preveč dramatično in sploh nezanimivo.
Sedemnajst poglavij, ki se vselej začno z Monika in ... (mačja hrana, rože, ptiči, morje, psi, dnevi v tednu, tuji jeziki, drevesa, vzgoja, pesmice o mucih, sorodniki, volitve, letni časi, zdravnik, potovanja, pisatelj), med drugim razgrinja tudi Monikin odnos do slovenske kulture, celo Prešerna, ki po njenem mnenju ni bil kaj prida, ker ni napisal ničesar o mačkah. »Vsak pošten pesnik napiše kaj o mačkah. Če ne, ni pesnik ali pa ni pošten.« In takoj zatem beremo dvoboj:
»Brrr,« je zapihala Monika. »Zime ne maram. Tudi gledati ne. Je sneg pa led pa burja pa mraz pa še Prešernov dan.«
»Kaj pa je s tem narobe? Kulturni praznik!«
»Nič kulturni,« je rekla Monika. »Takrat se pesniki cel teden nekulturno klatite po gostilnah.«
»Cel teden pa že ne.«
»En dan gor ali dol,« je rekla Monika. »Se vam je ravno treba. Je čisto zadosti, če se je klatil Prešeren.«
Nepredvidljivim dogodivščinam ob koncu sledi še Mačja knjiga, strnjen življenjepis te prelestne mačke, od 11. oktobra 1984, ko je Monika prišla, do 28. junija 2003, ko je odšla. O njenih potepanjih, mladičih, vnukih, njihovih boleznih in smrti. Popestreno z zasebnimi fotografijami avtorja in muce, ki v črno-beli tehniki navdihujejo s posebno toplino in z otožno melanholijo hkrati ter pričajo o globokem prijateljstvu, je videti, kot da nam oba protagonista še vedno šepetata o tem, da je življenje kratko in predvsem lepo, zato ga je nesmiselno tratiti za nepomembne reči ...
