Blaž Božič, eden izmed najmlajših glasov slovenske poezije, je v svojem dosedanjem ustvarjanju izdal dve pesniški zbirki; Grč v obliki chapbook-a v letu 2011 ter dve leti kasneje zbirko Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi, za katero je prejel nagrado Zlata ptica. V tokratni pesniški zbirki K območnim poročilom Božič zopet preseneča s premišljeno pesniško govorico ter nas skladno z naslovom popelje na epopejo pesniških poročil, ki postavljajo zanimiv prikaz doživljanja sveta.
Pesmi so v veliki večini podane kot trenutni vtisi ali razmisleki, na kar na eni strani namiguje tudi struktura, kjer nad krajšimi in bolj urejenimi verzi prevladujejo daljši, bolj narativni pejsaži, pogosto brez vejic, pri čemer celota deluje kot neprekinjen tok misli. Po drugi strani pa metaforika, pogosto postavljena iz nadrealističnih podob, izkazuje dovršenost in premišljenost, saj se podobe fragmentarno povezujejo in ponavljajo, tako pa kljub navidezni naključnosti ustvarjajo močno pomensko mrežo. Na dodelanost kažejo tudi letnice objavljene pod pesmi, ki pričajo da je na njih avtor delal po več let, s čimer poskrbijo za dodatni vdor zunanje realnosti, kar pesmi še bolj zaznamuje kot »dokumente« in ne nujno literarna besedila.
Izrazita dvojnost se kaže tudi na ravni vsebine, saj se povečini urbanim krajinam (»zvok motorja, ki preokrene reklamni pano, / ali naslov, razbran iz ljubljenih vek, tu, doma, pod železnim mostom, kjer / so si nekoč avstroogrski piščančki plačevali runde, ko so tako kot mi pili / rakijo v bifeju / čez cesto.«) priključujejo motivi narave in menjavanje letnih časov (»In lebdeli bomo: sneg ali jutranja megla, kdo nas bo videl v metežu, / kdo deževal tvoje ime in usipal cvetlice (…) skozi oktober (…) skozi prazno deželo skozi spolzele luske«.«), čemur sledi tudi izmenjavajoči se čas zbirke, ki se iz cikličnosti ter navezav na starodavne rituale, poljska opravila ter človeka med rojstvom in smrtjo gradi vse do aktualne sodobnosti ter prinaša raznolik pesniški zemljevid. Tega avtor izgradi skozi tri razdelke ali poročila, uvodno pospremljene z grafiko in citatom, kjer se zunanje okolje, predvsem znotraj naravnega podobja preslikava v intimo (»privijaš me k prsim / v grozeči širini odhoda / ki ne dovoli čakati nase«) ter eksistencialni premislek, ki mu zelo pogosto v pesmih sledi strah ter utesnjenost, hkrati pa dobro izpisana družbena kritika.
Božičev lirski subjekt v svojih duševnih stanjih prikazuje problematiko sodobnega sveta, ki ga polnijo vojne, begunstvo, družbena represija in zahteve vsakdana (»socialni problem rojstva. se bomo kdaj obiskali? bomo delali, dokler lahko? bom lahko hiral na brežini?), ki jim zoperstavlja čas preteklosti, otroštva (»zbegli otrok (…) vedoč da na ta svet ni prišel prosit česar koli /še najmanj milosti ali končnega pokoja«) ter omamljanje kot trenutni element pozabe (»pivo obarva noč v zlato / in nas podaljša v vrtoglavo trajanje / za vsem tem pride jutro /in nas prisili da ponovno osirotimo«), s čimer še dodatno zarisuje občutje majhnosti človeka nasproti sistema. Posebno zanimivo se temu pridružuje vpletanje človeškega verovanja, v kar nas prepričajo že naslovi nekaterih pesmi denimo Eshatologíja kot nauk o zadnjih ciljih življenja in sveta, Akšam kot četrta od petih molitev po sončnem zahodu ter predvsem raba bibličnega registra. Ta je morda še najbolj vidna v zadnjem, tretjem poročilu, ki ga Božič učinkovito izpelje na vseh ravneh, tako slogovni, prek ponavljanja in paralelizma s katerima gradi ritem, tematski prek rabe zaznamovanih besed kot z uporabo hermetične, privzdignjene metaforike, ki prek dekonstrukcije in permutacije teksta še krepi siceršnjo človekovo razpetost.
Ob komunikacijskem toku, ki v svoji izgradnji pogosto nosi tudi izrazne motnje ter neologizme, se negotovost namreč preslikava tudi v izjemno kompleksno jezikovno mrežo, ki ob uporabi različnih jezikov (nizozemščina, romunščina, srbščina, latinščina), registrov (kroatizem, sleng in knjižni jezik), kot slogov (od vzvišenega, patetično-ironičnega, do vsakdanjega) celoto dela raznoliko. V tej Božič določene ravni in dele pesmi odpira, spet drugje zapira, ko moramo sami dopolniti pomensko prazna in izbrisana mesta, pri čemer pa gre priznati, da smo priča dobro dodelani ter deloma zakodirani pesniški zbirki, ki uspe izpostaviti temeljne razmisleke o človeškem bivanju, a na drugi strani prav tako potrebuje izjemno angažiranega bralca.
