Pesniška zbirka In Darwinu zadrhti roka nadaljuje z nekaterimi vprašanji, ki so Milana Deklevo zaposlovala že v njegovi preteklosti ter se v svojih mnogih kontrastih ter modernističnih tendencah sučejo predvsem okoli bistvenih eksistencialno-filozofskih vprašanj povezanih z bivajočim ter nebivajočim. Že v samem začetku, v prvi pesmi Kako postati hrošček?, znotraj verzov »Človek se je umaknil in le še opreza. Boji se / velikih stvari«, še toliko bolj pa s podnaslovom zbirke, Rapsodija Coleoptera, namreč sprevidimo, da se v pesmih odmikamo stran od človekovega pogosto ozkogledega pogleda na stvarstvo in se spuščamo k na videz majhnim bitjem, ki pa na drugi strani simbolno nosijo atribute vztrajnosti in moči, v nekaterih kulturah tudi prerojenje. Temu sledi tudi lirski subjekt, ki ga dobro označijo verzi »vse skupaj trepetanje energijskih polj / ki jih opazuje neznanska zavest« v pesmi Jesenski scherzo. Ta je vseprisoten ter se v svojem delovanju, oziroma bolje rečeno opazovanju in refleksijah prevprašuje o smislu življenja, sveta in poezije. Ob vpetosti hroščev, ki ob subjektu prevzemajo ključno mesto - včasih splošno, ponekod navedeni z latinskimi imeni, spet drugje z izvirnimi imeni in celo v počlovečeni obliki, so ti subjektu sicer še vedno podrejeni (ta jih naziva, opisuje, konkretizira in pesniško »secira«, sam pa ostaja neotipljiv), a obenem pomenijo tudi njegovo protislovje.
Priznati je, da njihova neprestana vpetost, pojavijo se v vsaki pesmi, na trenutke lahko deluje nekoliko prisiljeno, a vendarle smo priča konceptualni zbirki, kjer hrošči podobno kot Darwinu, katerih strastni zbiralec je bil, tudi Deklevi pomenijo sredstvo pesniške sistematizacije. Preko njih se namreč izreka predvsem o majhnosti in šibkosti temeljev življenja, ki je izgrajeno na dominaciji znanosti in razuma, ki seveda nista absolutna. To je vidno ob mnogih medbesedilnih navezavah, ki potekajo od umetnosti oziroma literature (Evridika, Antigona, Shakespeare, Apollinaire, Beckett, Bor …), filozofije (Kant, Kierkegaard, Heidegger in filozofija »Vzhoda«), znanstvenih navezav (Newton, Bohr, Higgsi, Durell …) vse do gestalt psihologije, predstavljajoč človeško vedenje ter pričajo o tem, da se s svojo sistematizacijo ne moremo kosati s siceršnjo veličino narave in kozmosa.
Slednje je zelo dobro ponazorjeno v pesmi Simbioza »Ve, kako smo napredovali, / ve, da smo briljantni šahisti na kvantni deski / mikrokozmosa.« ob seciranju zajčjih možganov in igre Boga, kjer znotraj verzov »No, zajček, mogoče bom dovolj spreten / in ti bo uspelo preživeti.« prepoznamo zablode o lastni prepričanosti vase. Človekovemu razumevanja sveta ter njegovemu življenju avtor namreč pogosto namenja družbeno kritiko, denimo ob parafrazaciji Prešerna »Naj pada nežnost na narode, / ki se selijo, sicer bo molk pr«, kjer verza ne dokonča, a dobro ponazori siceršnjo aktualno begunsko problematiko, ali pa v pesmi Varovana stanovanja, kjer se spuščamo na območje ekokritike »Sredi gozdne poseke / nepričakovano razlitje luči, / ki ga je podarila / smrt dreves«.
Vzpostavljanje kontrasta narave, ki »odbira brez zlatega / pribora« ter »Življenje (…) ne obnavlja z mlado prihodnostjo, / ampak z arhaičnim vznikom začetka.« poteka skupaj s klicem k odgovornosti, predvsem pa k sprejetju lastne šibkosti, prisotni tako v bolj intimno obarvanih pesmih (»najino minevanje mineva / in nikoli ni bilo«, a temu tudi » čas ne more / do živega«) kot v elementu pesnjenja »Sočutje za nemoč, za jezik, ki je le še zven / odsotnosti. Kam pa naj kaže prst v praznini?«. Prevpraševanje pesništva je morda še najbolj eksplicitno v pesmi Sredstva in načela znotraj verzov »Z besedami ustvarjamo drgetavo / človeško vzajemnost, občutek za / stisnjenost časa, v katerem lahko / drugo ob drugem poganjajo drevesa.«, ki ga avtor postavlja nad siceršnja človeška načela skrita v vrsticah »Kako smešni so Francozi z vzklikanjem / enakost in bratstvo in jedinstvo!«, ki v praksi pogosto ne delujejo. Pri tem pesmi ostajajo nedoločne, se ne razvijajo niti vitalistično niti pesimistično, pač pa, kot že rečeno, v svojih kontrastih raje ponujajo premislek.
Temu se pridružuje tudi oblikovna zasnova zbirke, kjer je močno opazna modernistična tradicija, saj Dekleva ponekod uporablja prosti verz, spet drugje ostaja zvest bolj klasičnim oblikam (denimo dvostihu z rimo in haikuju), pri čemer se poslužuje jezikovnih preigravanj (predvsem asonance in ponavljanj), pesemsko celoto pa mestoma ruši z ironičnimi avtorskimi komentarji (pesem se nenadoma prekine, s pojasnilom, da se je preostanek izgubil; komentar opozori na to, da je haiku na koncu pesmi ne spada na mesto, kjer stoji...) ali pa z zrcaljenjem pomenov. Ob seriji uspelih, na videz nadrealističnih metafor, ki niso vedno zlahka predstavljive, se ponekod podvajajo, spet drugje črpajo iz bolj abstraktno-idejnega sveta, pri tem izgradi široko mrežo makrokozmosa, ki poteka med človekom in naravo, kjer bi sicer hroščka kot najbolj številni in prilagodljiv živalski rod, izgrajenega »iz čiste prezence življenja«, katerega »krila so tkanina vesolja«, lahko prepoznali kot opozicijo človeku. A vendarle se v tem protislovju skriva predvsem klic k etičnosti in spoznanje, da moramo ljudje iz sebi postavljenega piedestala sestopiti na mesto, ko »nisi več oko ali zavest ampak / popek ki ne čaka pomladi / in zato ne bo nikoli cvet / samo popek« in okoli sebe zagledati kozmos v lastni majhnosti, morda prav tako, kot tega vidijo hroščki.
