Gregor Podlogar v svoji šesti pesniški zbirki Svet in svet povečini nadaljuje s svojo že prepoznavno poetiko, ki jo usmerja predvsem igra transcendence in jezika. Ob navezavi na svoji predhodnici Milijon sekund bližje (2006) ter Vesela nova ušesa (2010) zaključuje zasnovano trilogijo ter prinaša prehod iz vprašanj kaj je življenje in bistva biti na vprašanje kaj je svet oziroma kateri je tisti pravi.
V grobem lahko tokratno zbirko, ki je sestavljena iz treh razdelkov, kot vzpostavljanje dualitete dveh svetov, označimo tudi za izmenjavanje preteklosti in sodobnosti med 20. in 21. stoletjem. Lirski subjekt vsaj skozi občutja večji del pripada prvemu, v drugem pa se nahaja njegovo območje negotovosti, izgubljenosti ter siceršnje kakofonije. To je opazno že v naslovni pesmi, saj ta po svoji dialektiki, tematiki, predvsem pa izmenjavanju (»Jaz in jaz. / Ti in ti. / Jaz sem ti / in ti si jaz. / Svet in svet«) različic sveta hkrati tvori subjekt, ki je skozi ponavljanje in igro z zaimki dekonstruiran, kar dobro služi uvodu v bolj intimno obarvane začetke sveta oziroma bolj lirično zaokroženega prvega razdelka (denimo v pesmi Dom odneseš sabo »občutek, ko ti čez premražene / roke steče topla voda in se zasveti / tvoje srce. Kjerkoli. Kadarkoli. Sveti« ali pa v Nekdo mora razumet znotraj verzov »Odprt v mesta. / Odprt v sebe. / Iti naprej noter / in se izgubljati. / In vedeti, / da skupni občutki / ne obstajajo, / ne tukaj.«).
Posebno pomenljivo se pri omenjenih izmenjavah izpostavlja daljava ter s tem povezano gibanje, ki slika na trenutke dokaj melanholično krajino in občutja; »Nič ni daleč. Noč se širi« (Koliko vesolj), »Danes si daleč. Jaz sem vedno daleč« (O danes). Temu se zoperstavlja predvsem družbena kritika, ki jo je opaziti že od samega začetka, izrazito v Poslanica androgine podlasice (»njihova želja / po imeti je premagala / željo po biti – biti v, biti z. Digitalna revolucija / nas je za šalo pospravila v prazno sobo ogledal«) ali pa v Prihajamo (kjer pesniki v sedanjosti potiskajo vozičke po nakupovalnih centrih), še toliko bolj pa je vidna v drugem razdelku, kjer se Podlogar povečini spopada z digitalno sedanjostjo. Najbolje deluje v delih, kjer se kritiki priključita sarkazem in ironija, denimo v ciklu Slovenska pesem, ob smešenju tako splošne slovenske mentalitete in simbolov (»Zakuhaj govejo juho. Najej se. / Najej se vseh misli in besed, / ki jih nikoli ne boš razumel«) kot tradicije pesnjenja (»Skrit pomen buči v težko prevedljivi / slovenski besedi tolmun. Kras je lahko / samo kras. In nobena druga pesem / ni slovenska pesem, kot je slovenska pesem.«).
To je zapaziti tudi v besedilih, ki kritizirajo 21. stoletje, kapitalistično–materialistični način življenja, in opozarjajo na paradoksalnost današnjega bivanja, kjer smo vsi povezani, a zaradi fizične odsotnosti naši stiki niso pristni (»Ampak tu ni izkustva prostora. / Ni vrtoglavice v orientaciji, / vrtoglavica je v podatkih. / Ni časa. / Ni človeka.«), kar izpostavljajo tudi nekateri naslovi pesmi (On, 21. stoletje, Globina digitalne dobe, Živimo v času…). Ker v teh na trenutke sarkazem ni najbolj uspel, celota deluje posplošeno in ob siceršnjem ritmu ne prinese niti vsebinskih novosti niti izrazite oblikovne svežine. Harmonija krhkih preteklih stoletij se v navzkrižju z nemirom današnjega sveta zaključuje s tretjim razdelkom, od vseh najbolj razgibanim in eksperimentalnim. Ta izhaja iz tradicije modernizma in neoavantgarde, v katerem besedila velikokrat preigravajo pomen besed s ponavljanjem in kopičenjem, ki spreminjata pomenske konotacije. Pesmi se pri tem krčijo, občasno zaobsegajo po največ tri ali štiri besede, se ponekod razlegajo v dolžino, se kažejo kot premisleki ali meditativna lebdenja ter mestoma poigravajo s presekom pomena in oblike (v Dinastija naokrog / meri univerzalne zakone narave ali pa znotraj konceptualne postavitve Readymade, če naštejemo nekaj primerov). S tem dosežejo svoj vrh in najbolj izrazito ritmičnost, ki se v zbirki gradi predvsem s paralelizmi členov in kratkih, odsekanih verzov. Ob tem je prav proti koncu viden večji vnos medbesedilnosti ter drugačna raba subjekta, ki se pojavi v eni izmed najbolj uspelih pesmi Alma Mahler: potovanje skozi čas. V njej Podlogar spregovori skozi osebo ene izmed ikon 20. stoletja, v nadaljevanju pa smo priča tudi večjemu vnosu vitalizma, s katerim se znotraj verzov »Raje življenje« zbirka zaključi.
Sam konec, ki sicer omogoča možnost različnih interpretacij (in se dobro povezuje z uvodno pesmijo Svet in svet »šele življenje / vzpostavi svet«), po drugi strani – podobno kot na nekaterih mestih celota – zapade v pretiran moralizem (v smislu posamezne izkušnje subjekta dvignjene nad sodobnim prebivalcem sveta »vse ki nikoli ne boste vedeli, / kaj so zvočniki, / kaj je elektrika«), ter tako kontradiktorno v svoji odprtosti deluje nekoliko nepremišljeno, pri čemer zbirki dveh svetov ne uspe skupaj sešiti v širšo sliko celote
