Krivec Aljaž

Ljubljana postane mesto

Božičeve tretje pesniške zbirke ne zaznamuje radikalen prelom z njegovo zgodnejšo pisavo, temveč lahko govorimo o svojevrstnem nadaljevanju nekakšnega pesniškega projekta, kjer si lirski subjekt za osnovni locus izbere konkretno urbano okolje (Ljubljano, pa tudi Bruselj), nato pa v okviru njega izrazito naravno prehaja med (recimo temu) alternativno kartografijo mesta in tako imenovanim osebnim doživljajem (ki pritiče dogajalnemu prostoru?).

Mesto sproži gibanje, a kakšno je? V spremni besedi (ob iskanju informacij o knjigi često povzemani) je opredeljeno kot melanholično odisejsko tavanje. Beseda tavanje je gotovo legitimna,  če privzamemo povsem intimen pogled lirskega subjekta, a hkrati se zdi, da njegovo pohajkovanje, posredovano bralkam_cem preseže intimnost in se hkrati tudi umika samonanašalnosti. K območnim poročilom upesnjuje logiko mesta, hja, morda celo vsakršnega mesta, a zaradi omejenega prostora se velja zamejiti na Ljubljano. Pri Božiču ta ni več opredeljena skozi prislovično oznako malo večje vasi, temveč postane prostor, ki omogoča različne poti, povsem odvisne od tega kam se posameznik_ca umešča v kontekstu družbe kot prebivalstva nekega mesta in družbe kot celote.

V tem kontekstu je umeščenost lirskega subjekta specifična. Samo po sebi se razume, da ne gre za zunanji pogled, a prav tako bi bilo krivično reči, da gre za notranjega. Gre pač za enega od pogledov. Če bi ob prebiranju zbirke pri sebi imeli zemljevid Ljubljane, bi nemara ugotovili, da po poteh zbirke še nismo hodili, oziroma smo tam hodili le po naključju, brez posebne čustvene investiranosti, oziroma drugače: da Ljubljana po kateri potuje lirski subjekt ni (nujno) naša Ljubljana.

Iz tega bi prav lahko sledil sklep, da izpostavljena poanta kaže na nekakšno privilegirano pozicijo izrekovalca, ki si lahko privošči neobvezujoče pohajkovanje v mestnem okolju. Morda je to celo res, vendar je hkrati dobro pomisliti še na dve, morda manj očitni razsežnosti. Ljubljana zbirke lahko predstavlja alternativno, nepričakovano Ljubljano in s tem privzame pogled, ki ga ni privzel še nihče. Zbirka tako ponudi novo interpretacijo mesta. Ta ni več zafiksan mrtvec 90ih ali dolgcajt Pankrtov, še najmanj pa aktualen Jankovićevzeleni turistični projekt ali Vojnovićevo pred-blokovsko posedanje in kar je še drugih možnih pogledov. Božičeva Ljubljana se tako ne konstruira iz neke (aktualne) pozicije moči, temveč je položena v urbanistični pogled nekoga, ki vsaj v tem aspektu biva mimo tovrstnih razmerij, morda celo slehernika, ali bolje enega izmed njih.

In tu je še druga razsežnost. Božičeva Ljubljana je samo ena od možnih Ljubljan, česar se pesnik sodeč po izrazito lokaliziranih opisih svojih poti po njej tudi zaveda in Ljubljana prav z omogočanjem lastne heterogenosti postane mesto. Gre zgolj za eno od transverzal, ki se ne pretvarja, da je kaj več od tega. A preden zapademo v kakršenkoli lokalpatriotizem (Aha! Ljubljana je mesto!): oznaka mesta ne prinese posebnih pravic, temveč ‘zgolj’ odpira prostor v katerem se lahko zares vprašamo kako je konstruirana naša družba, kako je konstruirano neko mesto. Dokler slednjega ne pripoznamo kot takega smo povsem privezani na eno samo interpretacijo nekega locusa, pa tudi na nekakšno (malo)meščansko samozadostnost razumevanja le-tega kot preprosto mesta. Ali drugače: dokler bomo Ljubljano videli kot vas, bodo vztrajale tudi nekatere težave v njeni strukturi. Dokler je Ljubljana vas ima vaške probleme in mestni problemi ostanejo skriti očem. Reproducira se lahko status quo in vsakršno realno težavo lahko zavrnemo z »Ljubljana je samo malo večja vas.«

In toliko kot so izmuzljivi logika mesta, njegove poti, naš pogled nanj … je na svoj način izmuzljiva tudi sama poezija zbirke (preden jo uporabimo za koncepte). Takšno je že samo prehajanje med poetiko mesta in izpovedovanjem, saj je težko povedati kdaj eno prehaja v drugo in obratno in hkrati je, znotraj tega, težko slediti nekakšni čustveni poti lirskega subjekta, ta je morda še najbolj narekovana s prej omenjeno melanholijo, ki pa je kljub vsemu le pomožen izraz. Prav tako je mogoče reči, da se ob branju zbirke srečamo z nesledljivimi referencami, trenjem med intimistično obarvanimi pasusi in skoraj (včasih morda pretiranim) tehnicističnim pristopom k poeziji, ki ni nikoli razrešeno v korist enega ali drugega. Iz tega nujno sledi tudi opažanje, da ne gre za pisanje, ki bi ga bilo mogoče z lahkoto umestiti v kakšno šolo ali tradicijo. Priokus urbanega pesnjenja (ki pa spet ni urbano denimo v smislu rap glasbe) je morebiti mogoče postaviti kot nekakšen osnovni dispozitiv, vendar se v njem prepletajo različne prvine, ki segajo vse od postopkov, kot so u fris, pa takih, ki jih morda lahko navežemo na modernistično pisanje, pa spet drugih, ki bi jih veljalo iskati v urbani slovenski poeziji 90ih.

Kljub temu skupni imenovalec ni nekakšna hermetičnost, čeprav bi to morda pričakovali. Zatrdim lahko podobno kot je v svoji kritiki obravnavane zbirke ugotovil že Muanis Sinanović: v zbirki ne gre za elitizem. Gre za inkarnacijo nekih idej (najsigre za različne poti skozi mesto, usodo posameznika v svetu ali kaj drugega) za katere se zdi, da jih je nujno zapisati na točno tak način kot je zapisana v zbirki. Ta od bralke_ca ne zahteva nekega ključa, ki bi mu/ji ga podala neka točno določena izobrazba ali gibanje v točno določenih krogih, temveč zahteva predvsem nekaj časa in našo pripravljenost, da ji prisluhnemo. A tudi iz tega vidika zbirka (malodane postmodernistično) nekako biva na več nivojih. Prvi se nam odpre že ob ošvrku in ob vsakem branju stopimo na nov nivo. Slednja značilnost (ki je seveda, roko na srce, za literarna dela skoraj obče veljavna, oz. bi to naj bila) podpre idejo različnih poti skozi mesto, hkrati pa zbirko odpre ne samo na idejni ravni, temveč tudi širšemu bralstvu.

K območnim poročilom je zbirka, ki mi je tekom pisanja tega besedila v zavesti onemogočala, da bi iz njega nastala nekakšna ‘klasična’ kritika. Zdi se, kakor da se ne izraža skozi kakršnekoli v oči bijoče elemente. Po svoje gre za nežno, celo premišljeno pisavo in osrednja kvaliteta je bržkone prav ta razsežnost v hibridu z že omenjeno neujemljivostjo in možnostjo, da lahko v njej najdemo karseda heterogene sledi. Čeprav je po eni strani mogoče zagovarjati, da je Božičeva poezija (tudi v navezavi na prej zapisane besede o elitizmu) v resnici izrazito dostopna, pa lahko bralstvu prav mogoče tudi spolzi med prsti. Je to težava zbirke, ki vrže kakšen trnek premalo ali težava bralstva pretirano navajenega na populistične postopke v poeziji?

Objavljeno: 31.08.2017 | Vir: Ludliteratura.si