Marko Kravos že v uvodni pesmi nove zbirke zapiše: »Kaj je za bregom novega? / Navdih iz Mezopotamije.« Otvoritev pesniške knjige na način, ki nekako »laconica brevitas« povzema vso zgodovino poezije, bi morda koga osupil, da bi se vprašal: in kam sploh še iti po takem verznem dvojcu?, a Kravos ve, kam: po suho zlato. Ne ravno na konec mavrice, tudi na dno Tržaškega zaliva ne, kot bi si morda kdo mislil, ampak na konico lastnega pisala, ki ga zbada, vsaj bibliografsko, že tam od leta 1966. V tem letu se je svetovna kulturna ureditev precej spremenila, v razmahu je bil »swinging London«, pri nas pa se je zgodba povojnega pesništva počasi že nagibala od »modernizma k avantgardi«, kot bi dejalFrance Pibernik. T. i. »eksistencialisti« so obvladovali prvo polovico desetletja, ko so nasledili t. i. »intimiste«, na obzorju pa so se že začele kazati nove pisave, ki so se po kulturnem boju »kako pisati« v sedemdesetih umaknile v individualne pisave, ki jih poznamo dandanes.
Kravos je dolga leta domala sam, v redki družbi (morda zgolj v družbiErvina Fritza) stal na »neuvrščenem« polju poetike – ni bil ne tradicionalist, ne del eksistencialistične skupine, ne ludistov in tudi drugih avantgardistov ne. S Fritzem pa si delita obešenjaški humor in nagnjenost h »kosmatičicam« (če ste brali Fritza, boste vedeli, kaj to pomeni, sicer več o tem pozneje). Zdaj, ko smo vse to povedali, se lahko osredotočimo na Kravosove nove pesmi.
Zbirka je razdeljena na šest razdelkov po 12 pesmi; v kazalu je zapisano, da je to zmnožek avtorjevih let (72), bržčas ob oddaji rokopisa (Kravos je letnik 1943). Zanimiva je zunanjeformalna ureditev pesmi, vsaka ima po tri dvostišja, brez odstopanj, kar dá slutiti, da so pesmi pisane tematsko. Gre torej za 432 verzov – ni bilo treba računati, so že drugi izračunali za nas. Slutnja o tematskosti obvelja tudi za razdelke po ducat pesmi, ki jih naslavlja jasen opis – za uvodni razdelek denimo »oljčno olje s kruhom, kozarec črnega«, sklepni »artičoka, koromač, šparglji«, pa tudi spremna beseda ima svojega. Primorska hrana torej, prislovno določilo Kravosovih krajev, a služi zgolj zato, da ne bi pozabili, da dandanes ni vse nujno »urbano« in da sodobno/moderno ni zgolj tisto, kar nosi na sebi »urbani« epiteton, da pa se tudi »ruralno« mora nujno samoironizirati, če noče izpasti večerniško.
Kravos ni bil nikoli gostobeseden pesnik; tisto, kar je povedal, je povedal zgoščeno in duhovito, pričujoča zbirka pa s svojo zunanjeformalno ureditvijo pesmi to zgoščenost še poglablja. Gre skorajda za neke vrste »podaljšane« epigrame in epitafe, kot jih poznamo denimo iz Byrona, ki je bil mojster izrekovanja v takih formah. Kravos jih na zunaj uredi malo drugače, v prid sklenjenim celotam dvostišij, ki si ne sledijo nujno drugo k drugemu. Njegove verzne strukture niso nujno rimane ali pa so rimane po svoje, večkrat znotraj verza, na zunaj pa je, če že rima obstaja, precej svobodna, nakazuje nekakšno svojstveno sozvočnost, pa tudi besedne igre so pri Kravosu nepogrešljivo pesniško sredstvo, s katerim sestavlja in nastavlja nove pomene (»V gozdu šúmi: sopejo, šepetajo duhovi, / drevo se z drevesom udobno drgne, pari.« (Še-peti)). Narava je ves čas erotična: »Kakšno jesensko izobilje: češplje in fige in breskve (…) / Cézanne. Olje na platnu. Podobe: / lepše kot v živo, zrele za občevanje.« (Jesen), kar je tudi eno bistvenih določil Kravosovega pesnjenja: svoboda, erotika in vsakdanja bivanjskost, očrtana na obešenjaški način. Po eni plati takole: »Kdo vse vzame tebe vase, / ko si živ ali mrtev, // v kaj vse te zgnete, / ko se kdaj v školjki znajdeš.« (Biser), po drugi takole: »Z glavo že med oblaki, / na Rimski cesti, // z jetri med potepuhi v podvozu.« (Zlato). Podeželske slike in narava imajo svoj razdelek v že osrednjem delu zbirke, prav tako je pri Kravosu izjemno pomembna bivanjska/pesniška nota povpraševanje po narodni/(ovi) substanci in satiriziranje aktualnih družbenih situacij, ki tudi dobijo prostor v osrednjem delu, prav tako pa tudi bolj mesene plati bivanja, ki z že omenjenima temama tvorijo trojček v osrednjem delu zbirke. Na koncu se tematsko vrnemo v splošnobivanjska vprašanja (denimo že citirano Zlato). A iz omenjenega tematskega trojčka, ki tvori jedro zbirke, dobimo take verze: »Toči se kar povprek, potok v pobočju. Struži / strugo, svoja krušna starša – levi in desni breg.« (Potok). – »Prešerno ljudstvo se je razljudilo, / srboriti se v narod obuvajo. / V desnici nož, v levici žlico …« (Srajca) – »Goli vzdih je trpna oblika vetra, moški ud / je igrača, utež, gonilo miru in napredka.« (Predjamska). Če dobro preberemo navedene tri primere, ugotovimo, da se sicer tematsko razmejeni razdelki pravzaprav medsebojno prepletajo, vsi večpomenski. V najboljših Kravosovih erotičnih pesmih se svetopisemska definicija greha (Vedrilo) bori z vsakdanjo potrebo in z višjim namenom te potrebe, ki postane bivanjska in hkrati tudi narodotvorna. Sliši se banalno, a dandanes smo vsi na »levih in desnih« bregovih potoka; ko nas tisti z enga brega, katerim bojda »gre za otroke«, silijo v reprodukcijo »za narodov blagor«, se je nemogoče ne cinično nasmehniti ob verzu »Marija / si poje in bedra umiva.«, ki zadobi nekakšno vrhunsko ironično podstat, smešenje lažne morale dušebrižnikov pa je tako pri Kravosu kot pri že omenjenem Fritzu sploh imenitna značajska poteza njune poetike, sploh, ker to počneta perfidno, spretno, ta humor te napade izza vogla in premišljujemo tudi o tem, da ima pesem, ki se na videz banalno začne z vzklikom »Kvišku noge, Marica!«, naslov Predjamska. Kje smo že slišali o taki mentaliteti? V vicih na 24ur.com, denimo. Nekateri bi radi, da bi tam tudi ostalo, po mačistično, hkrati pa se sklicujejo na dom, mater in domovino. Kravos v svojih tovrstnih najbolj uspelih pesmih duhovito pokaže na prodajanje megle v imenu populizma. In Primorci, sploh pa tisti onkraj meje, se ne pustijo kupovati s sejanjem takih ali drugačnih sovraštev. Zgodovina jasno izpričuje, kako se je odvijala.
In prislovični Kravosov »vitalizem«, ki ga takisto omenja Svetinain ki je pravi skupni imenovalec njegovega pisanja, čeravno že tolikokrat omenjen, da zazveni že nekolikanj banalno, se v svoji duhoviti podobi pokaže tudi v sklepni pesmi S-lonček, ki porabi vsem znano sintagmo in jo zaobrne po svoje: »Sijaj, sijaj, sonček, ne boj se teme, / ko pade noč, pač menjaš spol in ime.« In končno: »Lonček se polni, lonček se prazni, / prazen je v stiski, poln v smehu in šali.« A Kravosov vitalizem ni vedno sončen, in ko ni, zna biti temačen, da je kaj. Za vsakega boga se namreč najde vrag. In tudi sprava (taka ali drugačna) ni tako enostavna: »Noči se vrstijo, v vsaki je zver: volk / ali podgana, krilata ujeda, skovir / s kljunom … (…) Ubiti zrcalo! Pomesti kosti pod krilo noči. / Spravni poljub potem Rdeči kapici.« (Spravna). Vsekakor gre pri pričujoči knjigi za dobrodošlo in, sodeč po razdelku »sardoni, radič s fižolom za zraven«, ki ima, stoječ na sredi knjige, svoje lovke potihoma razvejane od začetka do konca zbirke, udarno pesniško poglavje v opusu človeka, ki se bo še izrekal.
