Plavčak Rok

Dve zgodovini in boj za demokracijo

Ljudstvu peto za vrat, puhoglavemu, dregaj ga z ostnom, 

kar le moreš ostrim, vprezaj ga v jarem težak!

Kajti težko boš našel kjerkoli pod soncem kanaljo,

v kteri je bolj ko pri nas videti hlapčevsko čud.

Teognis iz Megare, 6. st. pr. n. št. (prev. Anton Sovre)

 

Dve recenziji

Delo Od državljanov do gospode, ki ga je napisala prominentna zgodovinarka, politologinja in marksistična teoretičarka Ellen Meiksins Wood, bi potrebovalo dve recenziji. Prvo, ki bi predstavila teoretsko ozadje in izhodišča avtoričinega socialnozgodovinskega pristopa, ki jih je razvijala v številnih vplivnih študijah od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa malodane vse do svoje smrti januarja lansko leto. Prva recenzija bi prikazala, kako je Meiksins Wood vzpostavljala eno najvplivnejših smeri znotraj sodobnega marksizma, tako imenovani »politični marksizem«, kako je zavrnila kanonsko teorijo historičnega materializma, po kateri je gonilo zgodovinskega razvoja protislovje medproduktivnimi silami in produkcijskimi odnosi, in kako je v sodelovanju z Robertom Brennerjem utemeljila alternativno teorijo, ki v središče analize postavlja zgodovinske spremembe produkcijskih oziromadružbeno-lastninskih odnosov. Razložila bi, kako zelo pomemben teoretski premik postavi avtorica, ko se osredotoči tako na vprašanja, kdo proizvaja, kdo ima lastništvo nad sredstvi produkcije (orodji, tovarnami, infrastrukturo, zemljišči, naravnimi resursi), na kakšen način izkoriščevalci izčrpavajo presežno delo (s politično-vojaško ali z ekonomsko prisilo), kot tudi na odnose znotraj samega razreda izkoriščevalcev in na njihovo razmerje do vsakokratne države. Odgovorila bi, zakaj je avtoričin pristop danes eden najperspektivnejših pristopov znotraj marksistične historiografije in zakaj njena teorija zgodovine najprepričljiveje razloži specifike zgodovinskega razvoja Evrope iz antičnega v fevdalni in iz fevdalnega v kapitalistični sistem (produkcijski način). To delo so pod uredniško taktirko Tiborja Rutarjain Tanje Velagić v veliki meri opravili avtorji izvrstnega zbornika In memoriam Ellen Meiksins Wood, na katerega se bodo obrnile zahtevnejše bralke in bralci. Druga recenzija bo zarezala in medias res in prešla h kritiki.

 

Socialna zgodovina

Od državljanov do gospode je socialna zgodovina politične misli, v kateri Wood jasno razdela okoliščine, ki so kanonskim mislecem zastavljale vprašanja in vplivale na njihove odgovore. Vsi filozofi in modreci so bili namreč »zgodovinske osebe«, ki svojih teorij niso razvijale v vakuumu umnih idej, temveč življenjsko vpete in soočene »s konkretnimi problemi, ki jih ustvarjajo konkretne zgodovinske razmere v kontekstu konkretnih praktičnih dejavnosti, družbenih razmerij, nujnih problemov, zamer in konfliktov.« Zagotovo se nekateri teoretiki prikrito ali odkrito zagovarjali svojedobna obstoječa lastninska razmerja, obstoj suženjstva, večvrednost brezdelne aristokracije, pravičnost tlačanstva, drugi pa so jim nasprotovali. Vprašljiva je avtoričina temeljna »predpostavk[a], da so se veliki politični misleci iz preteklosti strastno ukvarjali z vprašanji svojega časa in prostora.« Četudi to drži, se poznejši filozofi nič manj strastno ne ukvarjajo s svojimi predhodniki. Rousseau, živeč v fevdalni Švici je svojo politično teorijo zastavljal na modelu antične špartanske družbe; Nietzsche, ustvarjajoč v Prusiji agrarnega »kapitalizma od zgoraj« (Terence J. Byres), je svoje temeljno politično stališče, ki bistveno nespremenjeno zaznamuje njegov celoten ustvarjalni opus, formiral ob študiju dorskega pesnika Teognisa iz Megare, glasnika stare zemljiške aristokracije iz 6. st. pr. n. št.;Montesquieu, ki je živel v absolutistični Franciji, je še danes uveljavljeno idejo ločitve države na tri veje oblasti snoval na preučevanju pravnega sistema Rimske republike. Predvsem pri kasnejših teoretikih, ki si dopisujejo s prijatelji (kot je Sloterdijk označil filozofsko tradicijo) iz zgodnejših dob, za katere so značilni drugačni (produkcijski) družbeni odnosi, se zato poraja vprašanje, ali se ti teoretiki ne ukvarjajo enako ali morda celo intenzivneje z vprašanji nekega drugega časa in prostora.

Tega ne zanika niti Meiksins Wood, ki je pri nas že dobila krivično oceno. Aleš Mendiževec njeno monografijo v prispevku za Radio Študent označi za dvojno dolgočasno zgodovino, za zgodovinski »učbenik«, ki ne prinese »[n]ič novega na strani zgodovine . . . in nič novega na strani teorije«. Avtoričin historični materializem pa po njegovem mnenju »reducira« zgodovino in politično teorijo na ekonomijo, natančneje na »vidika lastnine in produkcije«. Nekoliko tehnično in uspešno zavrnitev Mendiževčevih očitkov, zlasti te o avtoričinem domnevnem redukcionizmu, je podal že Žan Zupanv članku Kritika kritične družine, zato se bom tukaj posvetil očitku o neinovativnosti.

S »kontekstualnim branjem« Meiksins Wood »ne želi . . . diskreditirati ali potrjevati idej glede na njihov ideološki izvor ali cilj, ampak jih bolje doumeti.« S historičnim ozadjem, ki ga razstira s predočitvijo družbenih razmerij med proizvajalnimi in izkoriščevalnimi sloji ter državo, lahko mislečevo politično teorijo »samo naknadno razjasnimo . . . , tako da osvetlimo vprašanja, na katera je iskal odgovor,« ne moremo pa iz njegovega družbenega statusa in njegovih predhodnih teorij »napovedati«, kakšen bo ta odgovor. Avtorica nima nobene pretenzije niti po latentni trditvi, da »ekonomija«, natančneje, produkcijska razmerja med proizvajalci in izkoriščevalci ter državo, v celoti determinirajo politično teorijo. Osvetlitev teh razmerij nam, kot sama skladno s svojo prakso večkrat poudarja, pojasni in pokaže, kako se posamezne politične teorije umeščajo v svoječasen historičen kontekst, s tem pa nas, lahko dodamo, približa k smislu, v katerem so jih razumeli avtor in njegovi sodobniki.

 

Kontekstualizacija v praksi

»Kontekstualizacija« obrodi prve sadove pri razkritju dozdevne zgodovinske naključnosti rojstva (politične) filozofije v stari Grčiji, natančneje v Atenah, kar Robert Bernasconi kritično imenuje »paradoks parohializma«, kočljivo dejstvo, da sta se univerzalni razum in mišljenje razvila na časovno in lokalno zelo omejenem območju. »Polis predstavlja redek, celo edinstven primer v predkapitalistični zgodovini, da posestniški sloj iz zgodovinskih razlogov ni imel niti vojaške niti politične prevlade, s katero bi ohranjal svojo posest in prilaščevalsko pristojnost.« In ker v (nekaterih) grških polis ni bilo vseskozi »vladajočega sloja, čigar etična merila bi sprejemala kot vodilo vsa skupnost, ni bilo mogoče predpostavljati, da so tradicionalne norme večne in nedotakljive.« Zato se je iz vpraševanj po izvoru in po utemeljitvi etičnih in političnih načel ter vsakokratnih praktičnih odločitev, ki jih je sprejemala nova demokratična skupnost, v grški polis porodil nov način političnega mišljenja, in sicer politična teorija.

Avtoričin inovativen doprinos k socialni zgodovini je zaobrnitev klasične perspektive, ki grško družbo razlaga z razrednim bojem med sužnji in sužnjelastniki (Moses Finley, Ste. Croix), k interpretaciji, po kateri se je glavnina družbeno-političnih akcij in sprememb odvijala med propadajočim starim zemljiškim plemstvom in svobodnjaki. »V družbi atenskega kova, ki ni imela nesporno vodilnega sloja s sovpadajočo in nerazdružljivo ekonomsko močjo in politično nadvlado, . . . so se politična razmerja tkala bolj med državljani kakor med vladarji in podložniki«. Nasprotno sta v starih državah, kakršne so bile stari Egipt, Perzija ali Kitajska, ekonomska in politična hierarhija sovpadali, posestniki, razred izkoriščevalcev, so bili obenem vladajoči razred in so imeli popoln nadzor nad državo. Nič manj pomenljivo ni avtoričino opažanje, da se v starem Rimu vzpostavi tripartitno razmerje »med državo, posestniškimi sloji in proizvajalci«, ki je v modificirani obliki opredeljevalo kasnejšo srednjeveško fevdalno Evropo. Medtem ko »so Atenci konflikte med kmeti in zemljiškimi posestniki, med “množico” in “elito”, v glavnem obvladovali na politični ravni«, so Rimljani uravnavali razmerja med patricijskimi zemljiškimi posestniki in nepremožnimi plebejci v »sferi zasebnega prava«, pri čemer je v prid prvim delovalo rimsko »hierarhično državljanstvo«. V Rimu je »v nasprotju z vsemi drugimi znanimi civilizacijami, v katerih je močna država pomenila razmeroma šibak režim zasebne posesti . . . , dobro razvita centralna država sobivala z močnim zasebnim lastništvom.« Takšno netipično partnerstvo med rimsko državo in kopičenjem zasebne posesti, ki ni pogojeno z javno službo, je porajalo decentralizacijske težnje; rimski imperij je »že od vsega začetka težil k razdrobitvi«. Temu primerno se je odzvala politična teorija – v Grčiji je bil poglavitni namen države oziroma polis, da omogoča ljudem dobro življenje, ki je nedosegljivo zunaj politične skupnosti, v Rimu pa jeCiceron opredelil vlogo »skupnosti in mesta … prav v tem, da vsakdo čuva svoje premoženje svobodno in brez skrbi«.

Meiksins Wood uspe z razčlembo družbenolastninskih in političnih razmerij v fevdalni Evropi vpeljati pretanjeno razlikovanje med »razparcelirano suverenostjo« kontinentalne Evrope in centralizirano suverenostjo angleškega fevdalizma, kar omogoča plodovite nastavke za nadaljnjo analizo, med drugim v avtoričinem nadaljevalnem, še neprevedenem delu Liberty & Property: A Social History of Western Political Thought from Renaissance to Enlightenment (2012). Odločno moram zatrditi, da Meiksins Wood vsekakor vpelje in razdela marsikaj pomembno novega »na strani zgodovine«.

 

Zgodovina politične teorije

Avtoričina socialna zgodovina znatno pripomore k pojasnitvi številnih političnih idej, vendar pojasnitve nikakor ne izžame. Večino slabosti njene obravnave političnih teorij moramo pripisati prostorsko omejenemu formatu, ki skuša na slabih tristo straneh združiti skoraj dve tisočletji socialne zgodovine in politične teorije. Tako umanjkajo kiniki, ki jih lahko imamo za prve anarhiste in začetnike kozmopolitanizma (kozmopolitanizem resda omenja pri helenističnih stoikih), njihov vpliv pa sega v krščansko, srednjeveško in renesenančno filozofsko misel; niKsenofona in oratorjev, Izokrata, Lizija ter prodemokratičnegaDemostena, premalo prostora je namenjeno očetu zgodovinopisjaTukididu; tudi o Plutarhovih, Livijevih in Salustijevih doprinosih k rimski politični teoriji, ki so jih pridajali v obliki politično-teoretskih komentarjev v svojih biografskih in zgodovinopisnih delih ter utemeljevali razliko med demagogom in državnikom, ne izvemo ničesar. Prisotni avtorji so traktirani hitro, površinsko in omejeno; namesto podrobne interpretacije njihovega političnega in etičnega mišljenj je pozornost usmerjena na tiste dele teorij, ki se najbolj prilegajo enemu od dveh prikladnih kalupov, prodemokratičnemu (Protagorain sofisti, zgodnji stoiki …) ali proaristokratskemu (Platon, Aristotel, Ciceron, Avguštin, Ockham). Vidiki teorije, ki pokažejo njenega avtorja v nekoliko drugačni luči, pa so pritišani, recimo ta, da vladajoči razred v Platonovi Državi sploh nima nobenega premoženja ali Aristotelov zagovor, da je presoja trezne množice vsaj tako dobra kot presoja izvedenca, če ne boljša. Čeprav zgodovinarki uspe nazorno povezatidoločeno politično teorijo s tistodobnimi družbeno-političnimi okoliščinami, pa to plača z zanemarjenjem drugih historičnih dejavnikov, ki so morda še odločilneje vplivali na formulacijo določenih teorij oziroma ki bi teorije ustrezneje in dodatno pojasnili.

 

Demokracija in vednost

Platonovega odpora do atenske demokracije ne moremo doumeti, ne da bi se spomnili Sokratove smrti, na katero ga je obsodilo ljudstvo demokratičnega polisa – nepravično po mnenju večine tedanjih, kasnejših in sodobnih komentatorjev. Ta paradigmatičen dogodek je v vesoljni skupnosti mislečih podobno tragičen kot križanje Jezusav krščanski, predvsem pa je za vekomaj demonstriral, da vladavina ljudstva nikakor ne implicira poštenega vladanja in sprejemanja razumnih ter pravičnih odločitev za celotno skupnost in njene posameznike.

Za premislek o demokraciji je zelo pomembna razlika med starogrško, natančneje atensko demokracijo (neposredna in deliberativna) in današnjim modelom (parlamentarne) demokracije; distinkcije avtorici ne uspe zadovoljivo poudariti, zato ni vedno dovolj razvidno o kakšni vrsti (proti)demokratičnosti je govora. V atenski demokraciji je bila namreč poglavitna metoda imenovanja funkcionarjev, na primer v najvišje vladno telo svet petstotih (boule), z žrebom iz vrst svobodnih tridesetinvečletnih moških prebivalcev Atike, teti, pripadniki dohodkovno najnižjega razreda pa vse do dobe Perikleja (450 pr. n. št.) niso mogli zasesti nobenega političnega položaja, dasiravno jim je bilo dovoljeno sodelovati in glasovati v politično močnem ljudskem zboru (ekklesia) in kot porotniki na vrhovnem sodišču (Heliaia). Atenska demokracija je bila dolgo časa izrazito timokratična, kar pomeni, da so vplivni politični položaji in njim pripadajoče politične prednosti bile na voljo zgolj premožnejšim slojem. Ko Meiksins Wood oponese Aristotelu v njegovih tekstih protidemokratično držo, je ta vsaj ponekod povsem skladna z atenskim pojmovanjem timokratične demokracije ali celo bližje zastopniški demokraciji in v nasprotju le z radikalno demokracijo naključne izbire političnih funkcionarjev. Ko, denimo, Aristotel v četrti knjigi Politike zapiše, da »je kot demokratično sprejeto, ko so javni položaji izbrani naključno, in kot oligarhično, ko so ti zapolnjeni z volitvami« (moj prevod), v nadaljevanju predlaga mešano ureditev, da iz oligarhične sprejmemo princip, da so funkcionarji izvoljeni, in iz demokratične, da izvolitev ni pogojena z višino premoženja. Podobno ugotavlja J.S. McClelland, da je to, kar ima Aristotel v mislih, ko kritično zavrača demokracijo, pravzaprav »ohlokracija«, kakor je starogrški in rimski zgodovinar Polibij (2. st. pr. n. št.) poimenoval vladavino drhali, kar bi nemara smeli označiti s kasnejšo, vsem znano sintagmo »tiranija večine«. Upoštevanje takšnih nians bi bilo zelo dobrodošlo.

Za starogrške mislece, ki se že zavedajo problematičnosti ljudskih vraž, predsodkov in nevednosti, ki se jih da odpraviti le z ustrezno izobrazbo – kar tvori srčiko Sokratovega življenja … in Platonovega opusa –, je misel, da bo najpomembnejše odločitve sprejemal pretežno neizobraženi demos, razumljivo manj ljuba od ideje o pravični vladavini vedočih izobražencev, ki jim ne gre za materialno bogastvo in sebične interese, kot je to utemeljeval Platon v nedemokratični Državi, ki ji vladajo filozofi. Sedaj je mogoče razumeti za Meiksins Wood nenavadno dejstvo, da Tukidid, Aristofan in Aristotel demokratu Kleonu »praviloma ne oponašajo vsebine, temveč slog«, in njeno začudenje ob ugotovitvi, da »[v]se kaže, da je [Kleonovo] prostaštvo kršitev morale.« Ker je prostaštvo najjasnejši indikator neizobraženosti, splošna izobrazba in z njo povezana vednost pa sta celo po standardih razsvetljenskih utemeljiteljev enakosti vseh ljudi – torej osnovnega vodila šele »prave« demokratičnosti – nujna za pravično politično odločanje, je odpor starogrških filozofov, retorikov, oratorjev, tragedov, komediografov in zgodovinarjev do atenske demokracije precej bolj poveden od avtoričinih sklepov, kot je ta, da Platon »demokratična načela načrtno zamenjuje z antitetičnimi aristokratskimi standardi«, toliko bolj, ker so Platonovi epistemokratski standardi po svojem izvoru in bistvu korenito drugačni od tedaj že usihajočih standardov starega rodovnega zemljiškega plemstva. A za razliko od razsvetljencev 18. stoletja, ki so našli panacejo za navidez nepomirljivo nasprotje med vednostjo in demokracijo v razsvetljevanju množic, konkretno v uvedbi javnega, brezplačnega, avtonomnega in univerzalnega izobraževanja za oba spola (Condorcetova reforma šolstva), so stari Grki sicer prepoznali problem, a ponudili manj uspešne rešitve in posledično zavzeli protidemokratična stališča.

 

Epilog

Strokovnejša presoja bo Meiksins Wood poočitala neupoštevanje sodobnih študij v odlomkih, ki jih citira, oziroma, kar je še pogosteje, povzema, dostikrat brez sklicev. S tega vidika je njena obravnava politične teorije docela neprimerljiva z vrhunskimi traktati klasičnih učenjakov ter specialistov in ker je v največji meri opravljena neodvisno od njih, toliko revnejša. Tega se zaveda tudi sama zgodovinarka, ko predvidi, da »se utegne kakemu bralcu zazdeti, da preveč poudarjam velike strukturne teme, medtem ko izčrpnejšo razčlembo besedil zanemarjam.« Kljub avtoričini rehabilitaciji predolgo zaničevanih sofistov v prodemokratične ustanovitelje politične teorije, kljub vključitvi zvečinoma zanemarjane helenistične, rimske in zgodnjesrednjeveške politične teorije ter kljub verodostojni historizaciji, je študija vsekakor manj močna »na strani [politične] teorije«, tudi zaradi slabotne tekstualne eksegeze in pomanjkanja diskurzivne ko(n)tekstualizacije, kakršno privilegira popularna cambriška šola zgodovine političnih idej. A to niti ni bil avtoričin namen; Od državljanov do gospodov je poskus pojasnitve političnih teorij skozi prizmo socialne zgodovine in to je Meiksins Wood v uglajenem slogu in s koncizno ter tehtno argumentacijo tudi uspelo.

Knjiga resda ni najodličnejša izbira za namen uvodnega vstopa v zgodovino politične misli, a je po moji vednosti vseeno boljša od česarkoli drugega v slovenskem jeziku, od mnogo bolj stisnjenegaGoričarjevega Orisa zgodovine političnih teorij iz leta 1959, v katerem jugoslovanski marksistični sociolog pretresa mislece manj natančno, povrhu pa jih grobo obdeluje z neprimerljivo slabšim konceptualnim aparatom zastarelega ortodoksnega marksizma; medtem ko je Lukšičevin Pikalov Uvod v zgodovino političnih idej (2007) usmerjen raje v samo disciplino zgodovine idej in v njena metadisciplinarna ter metodološka vprašanja, kakor da bi nudil poglobljen zgodovinski pregled političnih idej. Za ta namen je še vedno najboljše branje samih klasikov ter na določena idejnozgodovinska obdobja in tematike omejenih študij, kakršna je Leo Straussova Naravno pravo in zgodovina (1999) ali selektivno branje monumentalne Zgodovina antične filozofije (2004)Giovannija Realeja v petih zvezkih.

Za seznanjene vsaj z nekaterimi kanonskimi misleci je monografija Od državljanov do gospode gotovo zelo zaželeno sekundarno čtivo, ki njihove politične teorije prepričljivo umešča v družbenozgodovinski okvir, v katerem so nastajale. V okvir, ki ne pretendira po kavzalni razlagi idej – čeravno je materialni vpliv nanje marsikje nespregledljiv –, marveč teži h njihovi pojasnitvi. A največja vrednost študije leži drugje, v socialnozgodovinskem delu in avtoričinih inovativnih ugotovitvah, ki še bolj kot politične teorije razjasnjujejo velike epohe evropske preteklosti. Samo upamo lahko, da ji bodo sledili prevodi tudi drugih, še pomembnejših del te izjemne zgodovinarke in marksistične teoretičarke.

Objavljeno: 03.08.2017 | Vir: Ludliteratura.si