Kadar imajo predhodno objavljena besedila to čast, da kasneje dobijo tudi skupno mesto v knjigi, je običaj, da jih avtor pred ponovno izdajo - ne zgolj zaradi časovne oddaljenosti, ki s seboj nujno potegne kakšen popravek, potrebo po jasnejšem izrazu tega ali izbrušenosti onega -, ponovno pregleda, premisli, kakšno malenkost doda ali odvzame ali zgolj slogovno prečisti. Tega avtor knjige Zadnja stran ni naredil. Ker je knjiga izšla ob prvi obletnici njegove smrti.
Ob nenadnem odhodu dr. Aleša Debeljaka, ki ni pretresel le vse literarno-intelektualne Slovenije, temveč številne intelektualce, pesnike, pisatelje, predavatelje in prijatelje povsod po svetu, si slovenska literarna scena prizadeva ohraniti spomin nanj tudi s posthumno izdajo njegovih iskrivih, lucidnih, genijalnih zapisov, ki segajo od pesmi, kritik in esejev do kolumen. Medtem ko Mladinska knjiga v letošnjem letu pripravlja izdajo izbora iz njegove obširne pesniške in esejistične zapuščine (kniga bo izšla jeseni v zbirki Kondor), je časopisno podjetje Delo izdalo Debeljakove kolumne, ki jih je za zadnjo stran Sobotne priloge, imenovano Pomisleki, redno, na približno dva meseca, pisal od leta 2008. Knjiga Zadnja stran prinaša sedemindvajset v kolumnistični obliki natisnjenih besedil, ki uokvirjajo čas med aprilom 2012 in januarjem 2016. (Eseje, ki so izšli v Sobotni prilogi med letoma 2008 in 2012, je Debeljak objavil v delu Knjiga, križ, polmesec, Kultipraktik, 2012).
Urednik Sobotne priloge Ali Žerdin, ki je knjigo tudi uredil, je zaman čakal na naslednjo kolumno dragocenega sodelavca in dobrega prijatelja. »V petek, 8. januarja 2016, se je oglasil zadnjič«, zapiše v uvodu. In doda njegove zadnje, pomenljive, ganljive besede iz kolumne z naslovom Solze v Evropi, ki so tri tedne kasneje po usodnem 28. januarju dobile preroške razsežnosti. Zadnje misli zadnje kolumne Aleša Debeljaka, namenjene zadnji strani, ene njegovih zadnjih zapisanih misli nasploh, ki se bodo v spomin na izjemnega misleca, pesnika, pisatelja, predavatelja, svetovljana, človeka, humanista, športnika, soproga, očeta, prijatelja in še marsikaj, in ki je odšel mnogo prezgodaj, v prihodnje nedvomno velikokrat navajale, se namreč glasijo: »Dokler tečejo solze, želja po spremembi še obstaja. Zato niti najmanj ni vseeno, kakšne solze tečejo v Evropi.«
Zaključna misel je pomembna tudi zato, ker se zdi, da daje ton celotni knjigi - če ne kar avtorjevemu celotnemu opusu -, skozi katero zaradi zvečine osebnoizpovednih zapisov, prepletenih z zavidljivo eruditsko širino, pronicljivo analitičnostjo in globoko občutljivostjo za posameznika in svet, v katerem živi in kakršen mu prihaja naproti, raste podoba človeka s toliko različnimi legami. Mislec, pisec in govorec, ki je pisal tako hitro kot govoril in govoril tako iskrivo kot pisal, da mu je bilo potrebno prisluhniti že zaradi vselej gorečega in lucidnega naboja, s katerim je stopal pred poslušalce, in zaradi česar je branje njegovih zapisanih misli, v kateri koli obliki, neopisljivo močno doživetje, ki seka tako miselno kot čustveno.
Zapisi iz Zadnje strani izražajo jasen, oseben, globoko občutljiv odnos avtorja do stanja duha, v katerem živimo, tako v ožjem kot širšem okolju. Presunljiva je njegova dojemljivost za potankosti, zaradi česar se bo bralec ob naslednji priložnosti ustavil ob spomeniku v parku pri Kliničnem centru, ker ga bo tam ustavil Debeljakov ganljivi zapis v knjigi, ki oriše zgodovinsko ozadje tega pozabljenega pomnika krvave preteklosti, o katerem se ne govori nikjer in ne bere v nobenem šolskem učbeniku. Bralec bo z avtorjem smučal po številnih slovenskih strminah, prepešačil Pohorje in zgolj slutil tistih petdeset odtenkov zelene ter hlad številnih voda. Zavedal se bo neznatnega, a dragocenega okvirja med Jesenicami, Piranom in Lendavo ter vsega tistega, kar ta okvir ponuja znotraj sebe. Z njim bo potoval po Balkanu, natančneje v Beograd, Sarajevo, Cetinje in tam obujal melahnolične spomine na nepozabno bogastvo skupnega časa, preden ga je neustavljivo presekalo skupno klanje. Z avtorjem se bo bralec odpravil na Dunaj, to gospodarsko, politično in kulturno visoko prestolnico, da bo v njej doživel žalostno usodo številnih prišlekov iz nekdanje skupne države, ki životarijo na njenem obrobju in stoično delajo po 16 ur na dan ali več. Z avtorjem bo primerjal nezavidljivo usodo posameznika v ameriškem zdravstvenem sistemu, kjer si slednji nikakor ne more privoščiti poškodbe kolena, z evropskim zdravstvom, kar bo reflektiralo avtorjevo prepričanost v nujnost ter pravičnost socialne države.
Veliko je tem, h katerim se je skozi celotni opus vračal, jih vedno znova prepletal z osebno izkušnjo, dogodkom, ki ga je, osebnoizpovedno in literarnopesniško, inavguriral v zapisano, in zdelo se je, da se ne bo ustavil nikoli. Da bo, če kdo, prav Aleš Debeljak tisti, ki bo priča prihodnjim ustrojem v svetu, da jih bo sproti reflektiral v tej ali oni obliki, kar se bo kot oster zadetek v pleksus, zadetek, ki vedno znova najde tudi hrepenenje, če ne že upanje na boljši jutri, za vselej usidralo v bralca. Z zavedanjem, da jutri ne bo prišel sam po sebi. Tudi zato bi avtor morda res »požrl solze in pisal naprej«.
