Pred sto leti, v predzadnjem letu Velike vojne, je v založništvu Tiskovne zadruge v Ljubljani izšla zbirka pravljic Frana Milčinskega Tolovaj Mataj. Sicer izvirne in zanimive avtorske pripovedke različnih žanrov, od basni do svetopisemskih legend, bi se verjetno utopile v poplavi kasnejšega kvalitetnega otroškega in mladinskega tiska, če jih ne bi krasile mojstrske ilustracije Ivana Vavpotiča. Med vsemi razkošnimi celostranskimi slikami, od Mrtvaške hiše do Mrtvega ženina, pa je verjetno najbolj znana upodobitev Butalskega policaja in Cefizlja, ki ju je Vavpotič narisal tako živo, da sta do danes ostala neprekosljiv vzor vsem prihodnjim ilustratorjem znamenitih Butalcev. Svojevrsten hommage sta mu v Literaturinih Strip kolumnah (2011–2017) namenila tudi Lucijain Damijan Stepančič z zgodbo Kako je tiskani knjigi v Butalah odklenkalo.
Kratek štiristranski strip je risan v slogu ameriških psihedeličnih plakatov Wesa Wilsona iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, za katere je bilo značilno harmonično sozvočje slike in besedila, ki sta se medsebojno dopolnjevala, pri čemer je odsotnost popartovskih barv Stepančič nadomestil z undergroundovsko crumbovsko risbo s senčenjem po formi. Podobne grafično oblikovane stripovske strani smo lahko proti koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let videli pri Kostju Gatniku in njegovih undergroundovskih delih, ki jih je objavljal predvsem v Pavlihi in Tribuni. Pri slednji je bil tudi likovni in tehnični urednik, in z odličnim poznavanjem tehnologije tiska mu je uspelo iz sivega socrealistečnega študentskega glasila ustvariti moderen in barvit časopis. Gatnikov dizajn v slogu poparta je v takratnem slovenskem in jugoslovanskem prostoru pomenil prelomnico v grafičnem oblikovanju tiskanih medijev. Suvereno obvladanje časopisnega oblikovanja je prenesel tudi v strip, kar je poleg satiričnih scenarijev in duhovitih dialogov še posebno vidno v dinamičnem kadriranju in montaži table, kjer z različnimi filmskimi pogledi in plani ter z izdatno pomočjo grafičnih simbolov oblikuje povsem unikatne stripovske strani. Izredno poznavanje stripovske govorice mu omogoča, da tudi povsem klasična montaža strani ni nikoli dolgočasna, vedno jo zna popestriti bodisi z dinamiko likov, ki skačejo iz okvirja, ali z uporabo vizualnega teksta s poudarjeno tipografijo, ki je pri Gatniku enakovreden sliki, poseben poudarek pa nameni naslovu kot neločljivemu vizualnemu delu stripa.
Podoben način je uporabil tudi Stepančič v pričujočem stripu, pri čemer je dolg opisni naslov, ki zavzema skoraj polovico strani, upodobil v kompaktni obliki v secesijskem slogu s krivuljami in ornamenti ter z napisom v negativu, kar mu da dodatno težo in ga vizualno loči od ostalega, lastnoročno napisanega besedila. Pronicljivo in duhovito razmišljanje pisateljice Lucije Stepančič o usodi klasične knjige v času digitalnih medijev, upodobljeno z različnimi tipografijami in debelinami črk, je razbil s posameznimi vizualnimi prizori, ki so bodisi postavljeni v klasične okvirje, ali pa se povsem svobodno sprehajajo med tekstom. Eden takih je tudi portret butalskega policaja, ki je za razliko od omejenega, a simpatičnega Vavpotičevega protagonista narisan v podobi grdogledega Darwinovega manjkajočega člena med opico in človekom, v avstroogrski uniformi in s helebardo v roki, na kateri so nataknjene knjige. »Hop, tiskana beseda, pa te imam,« pravi stražnik v slogu knjižnega junaka, ko je zgrabil prebrisanega Cefizlja »samo za zgago si nam, predraga si in nepraktična, čas te je povozil!« Duhoviti priredbi Frana Milčinskega, ki je vendarle humoristični pisatelj in ga seveda ne moremo jemati povsem resno, scenaristka pritakne še nostradamovske citate Nietzscheja, Barthesain Fukuyame o smrti Boga, avtorja in človeštva, s čimer vtisne bližajočemu se koncu knjige resnejši in globlji pomen ter zaključi z besedami prostodušne snažilke, da se na knjigah itak nabira samo prah.
Poleg pričujočega razmišljanja o usodi tiskane besede je v zbirki še petintrideset podobnih stripovskih kolumn, v katerih nam Lucija Stepančič predstavi svoje poglede na svetovno in domačo književnost, od Sokrata in Platona do Franceta Bevka in Slavoja Žižka, ki jih začini s trivialnimi podrobnostmi iz njihovega bolj ali manj zanimivega (ne)literarnega življenja. Tako lahko izvemo s kom se je stepel Gabriel Garcia Márquez ali kakšne filme je gledal Franz Kafka, ki ga je Stepančič postavil tudi na domiselno kolažirano montypythonovsko naslovnico. Eminentnim piscem delajo družbo še junaki trivialne literature, dvojniki in vzorniki domačih pisateljev, filmske zvezde ter popularni pevci in športniki, s pomočjo katerih avtorica včasih prešerno in duhovito, včasih trpko in sarkastično, vedno pa pronicljivo in satirično obravnava različne knjižne in druge kulturne dogodke doma in na tujem. Po literarnem labirintu nas vodi od ljubljanskega knjižnega sejma do stockholmske podelitve nobelovih nagrad, vmes pa izvemo še, čemu (ni)so potrebni rejtingi in seznami tisoč in ene knjige, ki jo morate prebrati, preden umrete, kaj berejo slovenske misice in kaj francoska ministrica za kulturo, ter kakšen je odgovor javno izpostavljenega knjižnega molja, ko ga v predpoletnem času vprašajo, katere knjige bi vzel na Samotni otok. Slednji je poleg Michelangela,Shakespeareja, Kafke, Leta 1953, Junakov trivialne literature, Zmagovalnih stopničk, Delavnice in butalskega stripa z začetka teksta Stepančiču vizualno najbolj uspel, saj se likovna podoba in besedilo najbolj wilsonovsko dopolnjujeta, pri čemer nemajhno vlogo igrajo tudi satirični likovni skeči, ki duhovito nadgrajujejo tekst. Sicer pa se je avtor ilustracij ponorčeval tudi iz sebe. V kolumni o lepoti, kjer Lucija razglablja o tem, da današnji čas zahteva od umetnikov poleg vrhunske kvalitete tudi fizično privlačnost, je med debelo primadono in pesnika z mastnimi lasmi vrinil še svoj portret v podobi puklastega slikarja.
In če vas bo v teh poletnih dneh kdo vprašal, katero knjigo bi vzeli na samotni otok, boste imeli odgovor kot na dlani: Strip kolumne!
