Vsakdanje geometrije že z naslovom nakazujejo, da Peter Svetina z zadnjo zbirko ne prinaša kakšne izrazite novosti v svoji poetiki, ampak preprosto nadaljuje, kjer je končal s Počasnim popoldnevom (2011), ki je sledilo Kavarni v prvem nadstropju (2001).
Vsakdanje geometrije je namreč naslov cikla, ki se vije skozi vse tri zbirke in v katerem avtor začrta začasne, minimalistične in namerno nedokončane zemljevide vsakdanjih pripetljajev, paraboličnih anekdot, impresij in izmišljij, razpetih predvsem med življenjem v Ljubljani in Celovcu ter med literarnimi labirinti češke, srbske, hrvaške in nemške literature, iz katerih prevaja. Tako kot prejšnji zbirki je tudi ta prežeta s srednjeevropskim humorjem, toplino in njegovim prepoznavnim zaščitnim znakom, skromnostjo.Kot paradigmatično za Svetinovo ustvarjalnost lahko vzamemo pesem Košček lepote iz Počasnega popoldneva, ko nesporazum povzroči, da študentki, ki pomaga na kongresu, pod obrvmi zacveti črn tulipan, iz njenih lic pa čez mestni trg prhnejo golobi. V takemle dopoldnevu / sredi Trsta / se ti takole utrne / košček lepote, je zapisal pesnik. Svetinove pesmi si ne umišljajo, da so kakšna posebej zveličavna govorica, ne trudijo se, da bi bile pomenljivo eksistencialno rekanje, niti ne težijo k subverzivnosti ali transformativnosti pesniškega jezika.
Zadovoljijo se s tem, da so drobne zasebne epifanije v običajnem, pogosto pogovorno obarvanem jeziku, zapisanem v prostih, prozno intoniranih verzih. Tudi v novi zbirki so nastajale, kot jih je prineslo življenje, a ne zgolj iz konkretnih izkušenj. Včasih je močnejša od življenja fantazijska impresija: Skrivnost glasbe / so metulji, / ki neslišno letajo okrog, drugič jih spodbudita jezikovna igra in paradoks: Pesnike je nevarno / jemati pod / dežnik. / Pesniki se radi / zaljubijo. / Jaz? / Ne, ne, / jaz nisem / pesnik, spet drugje omogoča zbadljiv razmislek o jeziku, ki prehaja v absurdizem: o sočna srečna vas do / mačka ni pa miš.Stalnica Svetinovega ustvarjanja je, da v besedno umetnino ves čas prodira zavest o številih in geometriji. Tokrat se to lahko zgodi kot naključen hec: Ena, Ana, / bi rekli Gorenjci. / Pa so v resnici / tri, ki objavljajo pesmi, / v zadnji / dvojni / številki Literature, ali pa recimo kot nagovor ljubljene osebe. Geometrija tako zaznamuje zgodbo o razglednici, ki jo je nameraval odposlati svoji dragi, pa je vedno znova pozabil, tako da nazadnje ugotovi, da je z njim po Evropi potovala 1952 kilometrov.
Druga Svetinova stalnica je ženska. Ta se pojavlja kot alegorija – Nisem vedel, kaj je alegorija / dokler nisi stopila / v mojo delovno sobo / v balerinkah, / v kratki beli obleki, / vsa v bronu – a ni vedno v središču, temveč kot podoba ostaja izmuzljiva in neulovljiva. Le v eni pesmi zbirke, dosledno zapisane v prvi, moški osebi, lirski subjekt spregovori z ženskim glasom. Tu spol za hip ni več pomemben, geometrični ples zavlada tako nad žensko kot nad moškim.V glavnih značilnostih se Svetinova poezija ne razlikuje dosti od minimalistično lakoničnega tipa urbane poezije, značilnega za ljubljansko šolo, ki se je oblikovala v devetdesetih, in ne prinaša prelomnih novosti, a to tudi ni njen namen. Avtorjeva posebnost je izostren občutek za detajl in krhke drobce lepote, ki jih podaja z blago ironijo.
Zdi se, da nam sporoča, da je pomembnejše od pesniškega poslanstva to, da človek najde notranji mir in zadovoljstvo v svetu. Sklepni del zbirke preveva spokojnost. V pesmi V maternici beremo: Kakšen mir je tu zgoraj. Tisti, ki uravnava / tišino in melodijo ceste, je postavil podme / nevidno steno iz gostega zraka.
Pesem Mivka pa prežema pomirjenost tudi glede tega, kje se subjekt nahaja. Nekako mu uspeva, da je v minljivem svetu povsod doma, saj Podoba je samo odtis božje dlani / v mivko prebujenega dneva. V Svetinovi pesmi tudi spoznanje o minljivosti ni trpko, ampak zazveni optimistično: Kupiš pomarančo. / Prideš domov. Jo poješ. / Pomirjen si. / Spet si / ves / v sebi.
