Prvenec Urške Kramberger prinaša precej drznosti in izvirnosti v kombiniranju besed in podob, vendar obenem vsebuje tudi nekaj pomanjkljivosti, kar je značilno za prvence.
Barbara Pogačnik v spremni besedi kot izstopajočo značilnost zbirke izpostavi »veliko naseljenost besedne pokrajine« in »odmaknjenost od utečene vsakdanjosti govorice«. Naravnanost k taki zgoščeni in igrivo potujeni pisavi je pri avtorici očitno spontana in lahko bi jo razumeli tudi kot njeno odliko, če se ne bi prepogosto dogajalo, da skuša na odmerjenem prostoru pesmi storiti in povedati preveč.
V pesmi Orjaški gobec globusa, ki je dala zbirki naslov, najdemo tako zelo učinkovite verze kot posamezne aforizme, skupaj pa delujejo kot na silo kolažirani odlomki, ki jih je težko povezati. Če uporabljaš angela za vzglavnik, / naj bo vsaj zgodba izjemna. Oči so kalup legendi, ampak / le za čajno žličko. In pa Še enkrat ponavljam, doživeti brezdelje je fikcija.Tak postopek aforističnega in verznega sopostavljanja je verjetno načrten in nekoliko spominja na nadrealistično srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. Toda težava je v tem, da se v kratkih, s pikami zamejenih verzih taka zgoščena srečanja dogajajo iz diha v dih, včasih že skorajda iz sekunde v sekundo, in da se to dogaja skorajda v vseh pesmih, zaradi česar je vse skupaj nekoliko krčevito, zveza med posameznimi členi pa vedno znova arbitrarna. Velikokrat se zdi, da bi posamezne verze in kitice lahko poljubno premeščali iz pesmi v pesem, pa se to posameznim pesmim sploh ne bi poznalo, določeni kratki segmenti pa bi bili sami zase še vedno pesniško močni.
Kot da bi neprestano drug ob drugega na isti mizi trkalo preveč različnih dežnikov in šivalnih strojev. Naj z začetka zbirke navedem še dva taka v lastnem referenčnem okviru posrečena nadrealistična utrinka: Gavči pasejo zvezde, / jih uporabljajo za vesla. V sanjah napovedo / razčiščeno vodno zajetje. In pa Če v naočnikih vidiš tuje jezike, / ni to nič kaj akademsko, kaj šele poetično. Nekako tako je, kot da zbirka ne bi imela enega, ampak tri ali štiri naslove. Tudi zaradi referenc, citatov, parafraz in polifonije glasov. Vsi ti so v današnjem kulturnem kodu postali že skorajda obvezni in morda gre tudi tu vsaj delno za parodijo take prakse, obenem pa za zavest in priznanje dejstva, da smo vsi dediči mitskega spomina.
Ker kot reference se pojavljajo točno tista imena, ki bi jih v tej funkciji pričakovali; tu so Jorge Luis Borges, ki z odlomkom iz labirintnega Vrta s potmi, ki se cepijo uokvirja celotno zbirko, pa Marcel Proust, ki s svojimi magdalenicami ponuja možnost norčevanja iz meščanskih aspektov naše pesniške scene (Gospodična, kako to da ste zdaj začeli pisat urbano poezijo?), demonično psihotična Ted Hughes in Sylvia Plath in pregovorno že skoraj edino merodajen Tomaž Šalamun, za vsemi skupaj pa obenem z andaluzijskim psom lajata Louis Bunuel in Salvador Dalí. V Šalamunovem slogu, z jezikovno igro, naslovljeno Zadevati puding, in verzi, kot je Še malo pa bom znala kravl, se zbirka tudi sklene.Zaradi prepletanja slogov in doslednega preskakovanja v nova pomenska polja iz verza v verz bralec izgublja rdečo nit in težko ohrani zanimanje za celoto, čeprav ga posamezni odlomki pritegnejo. Še en tak je na primer: Po dolgem poletju / so mi pasali močeradi na dlesnih. In ker je ta izpostavljen v krajši pesmi, je tudi bolj opazen. Kot celota sta kompozicijsko celovitejši pesmi Zaspati na vesoljski postaji in Moja Drevesa, ki zaradi tega, ker vsaj posredno nagovarjata konkretna slovenska pesnika Alenko Jovanovski in Jureta Jakoba, pridobita komunikativno razsežnost, ta pa je prijaznejša tudi do bralca, ki prisluškuje nagovoru.
Toda podobnih nagovorov je bilo v slovenski pesniški produkciji v zadnjih desetletjih res že preobilo in to ni tisti element, ki je v poeziji Urške Kramberger najmočnejši. Taki so posamezni izvirni, včasih celo osupljivi verzni sklopi, ki pa bi jih bilo treba na operacijski mizi še malo bolj premišljeno všiti v telo pesmi.
