Fenomen dramatičarke in performerke Simone Semenič nazorno pove, kaj pomeni, ko slovenska umetnica preide iz »obstranske« v »mainstream« avtorico. Ne pomeni ničesar. Predvsem ničesar ne obljublja. Natančneje, po nekaj letih rednega uprizarjanja trikratne Grumove nagrajenke na domačih odrih – potem ko so njena v več kot deset jezikov prevedena dramska besedila in njeni performansi poželi slavo na tujih odrih od Evrope do Amerike – avtorica ugotavlja, da v naslednjih sezonah njenih besedil ne bo na odru. Kar z ozirom na dejstvo, da se niti Cankar in Shakespeare ne pojavljata na gledaliških repertoarjih vsako sezono, ne samo ni presenetljivo, ampak je realno.
Hkrati pa (naključno) sočasen izid avtoričinih dveh knjig dramskih besedil nepričakovano budi tudi debato o nujnosti uprizarjanja dram, češ da dramska forma v bralni obliki ne zaživi. Pri tem gre ta povsem neutemeljeni dvom pripisati zgolj površnemu razmisleku, za katerega smo vsaj nekateri verjeli, da je do danes že razčiščen.
Medtem ko gre v prvencu Semeničeve Me slišiš?, izšlim malo pred izidom Treh dram, za tri izrazito avtobiografske dramske predloge, ki jih je kot solo performanse tudi sama uprizorila, za izdajo v knjigi pa povezala v novo strukturo s kritiško-humornim povezovalnim besedilom v vlogi potujitvenih didaskalij, so Tri drame v celoti usmerjene v znotrajtekstualnost. Medtem ko sta bili besedili tisočdevetstoenainosemdeset (prvič uprizorjeno leta 2013) ter sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije (2015) ob uprizoritvah že natisnjeni v gledaliških listih, je tekst mi, evropski mrliči (2016) v Beletrinini knjižni izdaji izšel prvič.
Besedilom Semeničeve je na širši strukturni ravni skupno to, da jih piše z mislijo na postavitev oziroma na sam proces postavljanja na oder (in hkrati z mislijo na angažiranega, kritičnega, občutljivega bralca), na tematski ravni pa, da v njih osrednjo vlogo odigrajo ženske, ki so vselej postavljene v vlogo žrtve. Naj je to v besedilih prvenca (jaz, žrtev, še me dej in drugič) avtorica sama ali pa v Treh dramah na primer konkretne zgodovinske osebe, ki jih razen skupnega imena kljub različnim časovnim obdobjem, v katerih so živele, povezuje tudi skupna usoda kot posledica podobno zadušljivih okoliščin. Ob tem avtorica ostro problematizira avtomatskost privzemanja hierarhičnih odnosov, ki imajo za posledico zlobotomizirano birokratiziranost in druge bolne simptome sedanjosti. Od tod izhaja tudi njeno prepletanje intimnega in družbenega oziroma (s)po(d)kop njunega dualističnega razmerja, kjer slednje prehaja v prvo do te mere, da kruto zapečati usodo protagonistk.
Sodobna gledališka teorija dramatiko Semeničeve označuje kot »ne več postdramsko«, ampak »spet dramsko«, pa še to – kot v pronicljivi spremni besedi, sledeč specifičnim formalnim karakteristikam Semeničeve, med drugim analizira Nika Leskovšek –, zaradi nepredvidljivih »dramskih« praks, z vprašajem. Predvsem pa za besedila Semeničeve velja Lehmanova označitev dramatikov 20. stoletja, ki nedvomno ali pa še bolj velja tudi za naš čas, da je »treba za njihova besedila gledališče v glavnem še vedno iznajti«.
