Prvo ime slovenske kriminalke Avgust Demšar s Pohorsko transverzalo potrjuje vzpenjajočo se literarno formo. Športni žargon bo kar pravšnji, saj je za slovenske pisatelje, ki se lahko postavijo z njemu primerljivo produktivnostjo, značilno, da kvantitete nikakor ne lovijo tudi s kvaliteto. Demšar medtem opus dosledno razvija v smeri vse večje pripovedne kompleksnosti del, ki ohranjajo temelje klasične detektivske zgodbe.
Demšar z umestitvijo romana v okolje domače politike s sicer izmišljenimi liki, ki pa bi čisto lahko bili realni, doseže kompleksnost pripovedi in ji podeli tudi nekaj dodatne privlačnosti, če ne že kar družbene pomembnosti. A za kriminalni zaplet je to vendarle nebistveno – do konca se izkaže, da je politično okolje zgolj delno prizorišče zgodbe in da umorov, ki jih preiskujejo, vendarle ni zagrešil nihče od osumljencev z morebitnim političnim motivom, kar seveda podžanrski opredelitvi politične kriminalke spodnaša tla. Bralcu tako »politično« v tej kriminalki ponuja zadoščenje le kot neke vrste paša: razgleda se po bleščečih urah, toaleti, gastronomiji, psiholoških diagnozah, življenjskem slogu in nazorih teh z močjo in vplivom. A vendarle, zaradi svoje umestitve na politično prizorišče je Pohorska transverzala (podobno kot Obsedenosti v času krize z umestitvijo v mariborsko socialno okolje) ne le dovršen žanrski roman, pač pa deloma tudi že družbeni roman s problemsko platjo.
Nekoliko nerodna podžanrska opredelitev, ki torej morda bolj sodi v območje tržnenja, pa ne kvari splošnega vtisa. Presenetljivo gladko je Demšar izvedel »združitev« obeh svojih dosedanjih detektivskih junakov, Martina Vrenka, ki mu je posvetil cikel prvih šestih romanov, in Miloša, ki je bil protagonist zadnjega. Detektiva diametralno nasprotnih značajev in veščin v Pohorski transverzali s svojima ekipama kriminalistov preiskujeta skupaj, kar pomeni, da pri primeru, nekoliko netipično za detektivski roman, dela kar šest kriminalistov. Če je bila hiba prvih romanov, da sta stranska junaka Martina Vrenka zgolj statista brez karakterja (že v manjši meri je to veljalo za Miloševa kolega), je cvet kar šestih oseb v osmem romanu avtor pozorneje osvetlil in vzpostavil tudi prepričljivo medosebno dinamiko.
Pohorska transverzala v mnogih segmentih ostaja tipična slovenska kriminalka, v kateri umore razrešujejo državni uslužbenci: ni obsedenega kriminalista, ki bi ga primer čustveno in psihološko posrkal in obsedel, kar dobro pa so zastopani za policijsko delo pretežno netalentirani kadri, ki svoj delež k rešitvi problema prispevajo bolj po pomoti. Tipična je tudi v tem, da krvnih deliktov ne zagrešijo veliki umi ali blazni genialci, pač pa sleherniki, ki jim v nekem trenutku poči v glavi. Iztirijo jih malenkosti, drobne zamere, strah, zavist, v pričujočem romanu – stara neuresničena ljubezen. Tudi v tem pogledu Demšar še naprej drži ogledalo mirnemu srednjeevropskemu okolju, o katerem piše in v katerem so resnični zasebni in javni ekscesi, tudi v polju kriminalistike, podreprezentirani.
Transverzala ima vse, kar mora imeti dober kriminalni roman. Suvereno podan široki plan, nato počasno, podrobnosti polno orisovanje zločina, likov, dogodkov pred in po, pomenljive zastranitve in predvsem spretno dovajan suspenz, ki branje poganja skorajda samodejno.
