Semolič Peter

Beremo: Boris Pangerc: Ptice v mojem oljčniku

Noben pesnik ni samo pesnik, ampak je še marsikaj drugega. To velja tudi za avtorja pesniške zbirke Ptice v mojem oljčniku / Gli uccelli nel mio uliveto Borisa Pangerca, ki je ob tem, da je pesnik, vsaj še priznan in, kar je za ta zapis morda najpomembneje, strasten oljkar.

 

In tako kot je bogata njegova pesniška kariera, je bogata tudi njegova kariera na področju oljkarstva. V pričujoči zbirki pa sta se njegovi strasti, poezija in oljkarstvo, srečali in se izpisali v obliki pesmi.

Toda preden spregovorimo o samih pesmih, se posvetimo knjigi. Ptice v mojem oljčniku / Gli uccelli nel mio uliveto je dvojezična pesniška zbirka. Pesmi, ki jih je v italijanščino prevedel pesnik sam, strokovno pa jih je pregledala profesorica Darja Betocchi, dopolnjujejo fotografije, ki so se "ob raznih opravilih v oljčniku spontano ujele v avtorjev objektiv". Zbirko dopolnjujeta tudi spremni besedi, prva, ki prihaja izpod peresa Marije Pirjevec, je kratka, a izčrpna študija tako same zbirke kot tudi Pangerčevega celotnega pesniškega opusa, druga pa je poetičnoesejističen zapis pesnikovega prijatelja Marina Voccija.

Zbirko odpira pesem Srce v prgišču zemlje, za katero se zdi, da parafrazira modrost o svetu, skritem v zrnu peska. "V enem samem prgišču zemlje / so znoj in korenine / se trejo solze in kri / ljubezen in kletvine,"zapiše pesnik. In prav v tem prgišču zemlje najde svoje srce, svoje bistvo in tudi navdih za pričujoče pesmi: "Ko ga zajamem in je razgreto od solz in žejno od krvi / utripa globoko v njem moje srce."

Ptice v mojem oljčniku / Gli uccelli nel mio uliveto so v kontekstu sodobne slovenske poezije, ki teži predvsem k urbanosti, izjema, saj pesnik v zbirki slavi zemljo in naravo, njuno povezanost s človekom, domačijskost in starožitnost. In seveda oljke in oljčnik.

Oljka je v tem pesništvu najprej konkretno drevo, ki raste na obalah Sredozemlja, na primer v pesmih Slika poletja ali V kraljestvu oljk. Potem je oljka seveda kulturna rastlina, torej drevo, iz katerega sadežev pridobivamo olje – s takšno oljko se srečamo v pesmi Poletje pred obiranjem oljk. Oljčnik, nasad oljk, pa lahko postane tudi prostor intime: tako ljubezenske intime, kot v eni izmed najboljših pesmi v zbirki Ozemlja ljubezni, ali pa pesnikove tako rekoč religiozne odprtosti do čudežnosti sveta. V slednjih pesmih oljka marsikdaj nastopa s svojo bogato simboliko, ki v spomin prikliče svetopisemske podobe in tudi poznejše krščanske obrede, na primer v pesmi Oljčnica za bolne.

Toda Pangerčeva oljka raste še višje, onkraj svoje tradicionalne simbolike in se od pesmi do pesmi pod nežnim, a prepričljivim delovanjem pesnikove imaginacije spreminja v središčno točko Zemlje na sredi, kot je pesnik imenoval Mediteran v sklepni pesmi Kraljica Sredozemlja. Oljka tako postane nemara edina stalnica sredi vse hitreje spreminjajočega se sveta, in sicer tudi za tiste, ki so "bolj po mestno kmetje", kot je zapisal v Pesmi Brega. Zmotno bi bilo namreč misliti, da imamo pri Pangerčevem slavljenju starožitnosti opraviti z naivno držo – sodobnost in s tem prepričljivost teh pesmi izvirata iz dejstva, da je minevanje in torej tudi izginjanje »starega sveta« vpisano v sam temelj Pangerčeve poezije. Zato prepričljivo zveni tudi takrat, ko v pesmi Oljke gorijo dalje upesnjuje umiranje domače vasi in tudi domačega narečja. In v tej točki se Pangerčeve pesmi udejanjajo tudi kot pričevalke in obujevalke spomina, saj vanje neredko vpleta narečne in arhaične, že izumrle izraze. Kot na primer v ne tako značilni pesmi te zbirke Naše oljke: "… štorta, črnica, buga, belica / trpežne hvaležne – / belica kraljica".

S pesniško zbirko Ptice v mojem oljčniku / Gli uccelli nel mio uliveto je Pangerc napisal lirsko hvalnico oljkam; in ne samo oljkam, hvalnico, ki je zanimiva za vse, ne le za pesnike ali oljkarje.

Peter Semolič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (Ars)

Objavljeno: 16.10.2017 | Vir: rtvslo.si