Verzi so večinoma razdeljeni v kratke dvovrstične kitice, ki odmerjajo čas, zato se berejo ekspresno, mimobežno – kot da bi odprl pokrov smetnjaka in vanj odvrgel vrečo smeti.
Kontejner, zbirka pesmi Aleša Jelenka in Helene Zemljič, je že na prvi pogled povsem konceptualna. To je za slovenski literarni prostor osvežujoče, saj ga razgiba, obenem pa se s sodelovanjem dveh močnih pesniških glasov odprejo popolnoma nove poante, ki bi jih zbirka brez jasne ideje lahko zgrešila. Knjiga je razdeljena ne več odsekov, ki so poimenovani po vrsti odpadkov (steklo, papir, nevarni odpadki, biološki odpadki ipd.), poleg obeh pesnikov pa je pri zbirki sodelovala še Nina Jančič, ki je poskrbela za inštalacije iz odpadkov, kar daje knjigi še vizualno »smetiščnost«.
Avtorja pod posamezne pesmi nista podpisana, tako da je zelo težko, skoraj nemogoče, ugotoviti, katera pesem je čigava. Po drugi strani to ponovno odgovarja konceptu, ki ostaja koherenten, saj poudarek ni na samem avtorstvu ali morebitnimi razlikami med obema pesniškima glasovoma, ampak na vsebini. Verzi so večinoma razdeljeni v kratke dvovrstične kitice, ki odmerjajo čas, zato se berejo ekspresno, mimobežno – kot da bi odprl pokrov smetnjaka in vanj odvrgel vrečo smeti, pa še eno vrečo, pa še eno … V teh vrečah (oziroma pesmih) je mnogo zastarelih, dotrajanih, prežvečenih, zgnitih, obrabljenih, nezaželenih svari: »V nosu se mi zatakne / vonj po odmirajočih jogurtih.« Zaradi grafičnosti opisanih smeti je veliko grotesknosti (»Zalije ti grlo in / glasovi lahko končno // neovirano stečejo po / kanalih. Izbljuvki // in koščki mesa. Trava. / Peške jabolk.«), krutosti in neposrednosti. In kaj je bolj neposredno kot to, da nekaj vržeš v smeti? S tem stvari sporočaš, da je z njo nepreklicno konec, da naj se čim prej reciklira. Zato je Kontejner tudi nezatežena kritika potrošništva, ena izmed pesmi je prikladno naslovljena Lažje je vreči v koš kot speči novo. Odpira oči, kako malo cenimo stvari, čeprav živimo v družbi, ki so ji stvari postale vodilo, namen in cilj, a zanka je ravno v tem, da so postale hitro zamenljive, s tem pa je postal zamenljiv tudi človek: »Nad kanto z bio odpadki / je napis: Vstopite tukaj.«
Kljub tej noti pa zbirki ne umanjka humor, dejansko ga je kar zvrhan koš, večinoma pa je satiričen, parodičen ali pa celo črn (»Ljubim vodo, / predvsem tisto // v kokakoli.«). Še največja šala pa je metatekstualnost, ki jo Kontejner vrhunsko izvede. Nekje v prvi tretjini knjige najdemo pesemMaline so (v zabojniku), kar aludira na Tomaža Šalamuna (to potrjuje tudi opomba pesnikov), in tudi sicer je poezija Kontejnerja precej šalamunovska; miselni preskoki, navidezno nepovezane stvari med seboj komunicirajo, ko dobijo nove kontekste, nekaj je tudi igranja z ludizmom. Tako lahko nič hudega sluteči bralec prvi del zbirke bere z mislimi na Šalamuna in se počuti blazno dovzetnega – govorim iz lastnih izkušenj –, dokler nekje na polovici ne pride do intervencije: »Smetiščne pesmi v teh kontejnerjih se pri poznem Šalamunu navdihujejo in mu nekoliko (ne povsem) sledijo. So komunikacija dveh pesniških glasov, ki nočeta biti prepoznana, saj se nočeta izpostaviti kot govorca, ampak izpostaviti govorjeno […] Smetiščne pesmi pa razen tega ohranjajo »pomen kot poanto«, v kateri se odraža kritična naravnanost do modernega kapitalskega sveta […]« Tako avtorja v enem zamahu in samo petih kratkih odstavkih didaktično, s povzdignjeno govorico ironično avtoanalizirata celotno zbirko, jo definirata, hkrati pa se še naprej poigravata, nekoliko sledita Šalamunu, kakor pravita, in v glavnem dosežeta svoj cilj. Past konceptualnih zbirk je predvsem to, da pesmi same zase ne bi stale, kar se v primeru Kontejnerja potrdi le za nekaj šibkejših pesmi, ki delujejo ponavljajoče in brez lastnega žara, a takih je za majhen škrnicelj, velika večina poleg svojega namena izpolni tudi pesniško vrednost, zatoKontejner nikakor ni za v koš!
