So avtorji, ki stavijo na zgodbo, ne da bi se pri tem obremenjevali s tem, kako bo povedana. In so tisti, ki vse svoje adute stavijo na način.
Lucija Stepančič je poleg Nine Kokelj, Gabriele Babnik in Andreja Skubica morda ena izmed slogovno najprepoznavnejših slovenskih avtoric srednje generacije. Omenjeni pripoved gradijo na značilnem načinu ubesedovanja. Zgodbo poganja jezik, ne toliko dogajanje, ki se preceja skozi neredko destabilizirano optiko pripovedovalke oziroma pripovedovalca. Ta se v najboljšem primeru izkaže za nezanesljivega in v najslabšem za povsem dezorientiranega v odnosu do sveta in do drugih. Predvsem protagonisti Lucije Stepančič se vedno osmišljajo v odnosu do Drugega, posebno v ljubezenskih razmerjih. Pripovedovalka ali pripovedovalec se v Drugem opazuje, ocenjuje in preosmišlja. Rezultat tega je neobičajna pripovedna perspektiva, ki osebo predstavlja hkrati kot predmet in subjekt zgodbe.
Pripovedni glas protagonistov štirinajstih zgodbTramvajkomande je kakor ločen od njihovega telesa; tudi ko junaki o sebi govorijo v prvi osebi, se zdi, kot da se opazujejo od daleč, da so njihove misli nepovezane z dejanji, da imajo, skratka, nekakšen skrajnostno avtorefleksiven pogled na dogajanje. Svojega ambivalentnega položaja se zavedajo celo izmišljeni pripovedovalci katerega od likov. Na delu je holistična perspektiva, v katero avtorica zajema različne tipe pripovedovalca, od avktorialnega do personalnega, od kolektivnega do individualnega. Pripovedovalci namreč privzemajo različne vloge, lika Edija in Magde pa sta svoje medsebojne obračune povlekla še iz zbirkePrasec pa tak. Ta je bila nekoliko bolj vitalistična odTramvajkomande, ki je tako tematsko kot po kronološkem nastanku nekaterih zgodb bliže avtoričinemu prvencu Mrtvaki in šlagerji iz leta 1997. Med drugim je avtorica v njem začela uvajati zanjo zdaj že značilno »posmrtno« perspektivo, v kateri je napisan roman V četrtek ob šestih, kjer zgodbo pripoveduje mrtev lik. Po vseh obrobnih in simbolnih pojavnosti je zdaj končno na pripovedni oder stopila tudi Smrt osebno in se v zgodbi Smrt na ajžlju prav montypythonovsko pritožila čez vse oh-tako-banalne načine umiranja moderne dobe.
Zbirka Tramvajkomanda ima podnaslov »oddelek za pritožbe« in tako kot omenjena Smrt tudi drugi pripovedovalci uživajo v pritoževanju, le da so situacije, nad katerimi se zgražajo, precej neobičajne. Pravzaprav so nenavadne le po načinu, kako so predstavljene; po vsebini povsem izpolnjujejo preneseni pomen fraze »Pa se pritoži na tramvajkomando!«, ko nekdo teži zaradi drobnarij. V Tramvajkomandi Lucije Stepančič se liki pritožujejo drug čez drugega, takole na kratko pa moški čez ženske in ženske čez moške, vsak zaradi povsem tipiziranih težav, izčrpanih iz individualnih in družbenih reprezentacij. Odnos protagonistov do Drugega je pač parcialen, pristranski, poudarjeno postavljen z ironiziranjem tradicionalističnih predstav o spolnih vlogah. V morda najboljši zgodbi zbirke, Lepe pozdrave iz slonokoščenega stolpa, kolektivni (najverjetneje moški) ego presoja in po potrebi obsoja različne družbene vloge, ki jim je podvržena ženska, predvsem princese in čarovnice. Princesko je treba rešiti, čarovnica je vsem v nadlego, toda ko se izpod obeh mask izkoplje samosvoj ženski lik, se ji kolektivni pripovedovalec v strahu odreče in raje sublimira v nedosegljiv ideal. V zgodbi Nokturno s Trnuljčico in firbci junakinja simbolno »prespi« tisti del življenja, v katerem igra konvencionalno vlogo lepe, a nesrečne ljubice bogatega zdravnika. A njena navidezna šibkost, prikazana skozi neodločnost, podrejenost in popolno odvisnost od partnerja, postane njen največji adut, ko jo ozavesti in začne izkoriščati za doseganje lastnih ciljev. Vrhunec cinizma je v tem, da se Trnuljčica ves čas zaveda, da gre zgolj za eno izmed številnih, trenutku primernih vlog; zaveda se tudi, da je svobodo zamenjala za udobje in da ji je lagodno preživetje omogočilo ravno izigravanje stereotipov. Izbrana pripovedna perspektiva vsaj v neki meri problematizira vprašanje, v čem se avtoreflektirano, cinično vživljanje v stereotip razlikuje od avtentične drže, ko pa oba pristopa vodita v ista dejanja. Družbena kritika, ki obvladuje celotno delo, je subtilna, a opazna, predvsem tam, kjer zgodbene tipe izpeljuje iz parodiranja kapitalistične logike.
Tramvajkomanda je izzivalen, inteligenten bralski užitek. Pa vendar se zdi, da se je Lucija Stepančič ujela v lastno zanko. Se zaciklala. Poskrbela za razcvet svojega razbohoteno metaforiziranega sloga in hkrati vanj zasejala seme njegovega iztrošenja. V zbirki se že skriva nevarnost prezasičenja z gostim pripovednim tkanjem. Ali se bo zgodba dokončno utopila v načinu ubesedovanja ali ne, bo mogoče razbrati šele iz avtoričinega naslednjega dela. Za zdaj pa je tu Tramvajkomanda, do zdaj najboljša knjiga Lucije Stepančič in verjetno ena najboljših kratkoproznih zbirk zadnjih let.
