Če zareže v staro babičino mizo iz češnjevine, potem se bodo kot ostružki pojavili njeni spomini, se zdi pripovedovalki, ki je tudi tokrat ne smemo enačiti z avtorico. Teh spominov je potem za celo knjigo. Miza, s katero se seli med evropskimi prestolnicami, postane skoraj fetišistični objekt, ki omogoča to pisanje in mu daje širšo časovno perspektivo, tako rekoč nadih nadčasnosti spominov in premišljevanj. Te razporedi po dnevih prihoda v Berlin, na trajanje enega tedna, kar sugerira neko dokončnost in zaključenost.
Sicer pa je Češnjevina generična psevdobiografija, v njej pripovedovalka, ki je stkana iz različnih oseb in situacij, premišlja o vsem mogoče m. Gla vno gonilo je zagatna ljubezenska zgodba s skrivnostnim zalezovalcem in fotografom z vojnih območij, ki po strastnih in gleduških obdobjih preprosto izgine. Tudi potem, ko pripovedovalka po hitri stoječi kopulaciji, ki jo nekoliko zmede, še enkrat zanosi in se odloči otroka obdržati.
Enkrat kot led, drugič kot ogenj, brez miru in brez obstanka je njena ljubezen neizčrpen vir premišljevanj o ranjenih ljudeh, o nesposobnosti bližine v velikih mestih in o ujetosti v svet spletk, laži in prevar, ki jih potem prekrijeta izredna nežnost in posesivnost.
Na drugi strani je hrvaški vojni heroj, s katerim se je igrala, kar naenkrat neprepoznaven nacionalist in požigalec starih protifašističnih spomenikov. Vse v imenu neke nove svobode.
Zraven je še ostareli nemški prijatelj, ki je bil žrtev nacizma. Vse drugo je bolj skupnost žensk, japonska in slavonska prijateljica pa rojakinja, s katerimi se druži v Parizu, vse se zapletajo v čudne vzorce in si delijo moške ali pa se stikajo in zaljubljajo med seboj. Takšna mešanica urbanega velemestnega vsakdanjika, begunskih in migrantskih zgodb in zgodovine pa ni brez premisleka o spremembah po padcu Zidu. Zato je Berlin predstavljen kot simbolna točka te tranzicije in združevanja, Francija je bolj prizorišče strasti in čustvenih preobratov.
Češnjevina je splošna in zgnetena. Avtorica od desetega leta živi v Nemčiji, v nemščini tudi piše, vendar skozi njeno pripovedovalko spoznavamo medvojno usodo regije, mišljene kar najširše: družino ima v mestu, ki ga obstreljujejo s hribov, to, da sta brata stopila na mino in je ob njuni izgubi ostala le bolečina, nekako potlači, zraven je še nekaj o holokavstu in brisanju spominov na počitnice v Istri ter premislek o nacionalizmih tam, kjer jih včasih še ni bilo. Vse skupaj preveva občutek, da se mladi ljudje, ki se srečujejo v evropskih prestolnicah, družijo provizorično in da jih usoda razmetava po vsem svetu. Njihova poslavljanja so dokončna, čeprav se tega še ne zavedajo.
Občutek imamo, da je Češnjevina poskus, da bi nemškemu bralnemu občinstvu razložili razpad Jugoslavije in tisto, kar je prišlo po njem. Zato tudi – za nas – nekoliko nepotrebni pojasnjevalni deli ter združevanja mest in usod, ki so komaj verjetna.
