Francosko-ruskega prijateljstva se francoski pisateljMathias Enard, sicer poznan orientalist in strokovnjak za Bližnji vzhod, ki brez dlake na jeziku govori o splošnem opustošenju po verižno sproženih vojnah v regiji, loti povsem drugače od recimo Andreia Makina, in tudi v nasprotni smeri. Ta se osredotoči na pobeg iz sovjetskega vsakdana v francosko omiko, čeprav najprej klošarsko, Enard pa na kulturnikov ljubezenski pobeg v sodobno rusko jebo, napol klošarsko.
Ob smrti tretjega kota se pripovedovalec, uživalec in pisatelj začetnik spominja svojega seznanjanja s sodobno Rusijo. Jeanne, njegova partnerica, gre tja študirat in spozna izobraženca Vladimirja, s katerim se zaplete. Potem v troje delajo norčije, hodijo v ljudske menze z borščem, kupujejo od Tadžikov opij in kadijo heroin, zraven se izdatno nalivajo, čeprav to ni tako v ospredju kot pri Venediktu Jerofejevu, kjer je pijančevanje glavni junak romana o na mejo delirija postavljenih stanjih med moskovsko in železniško postajo Petuški.
Enard se bolj posveča atmosferam, gneči na podzemni, ki jo je še trezen težko prenašati, vse skupaj pa še poslabšata neznanje cirilice in zadetostna paranoja. Spominja se velikih imen iz ruske kulture in imperialnih vodij ter jih včasih prav neposredno in neolepšano označi, kar naenkrat je namesto na Carverju in Cendarsu pod vplivom ruske poezije, Mandelštama in ostalih.
Rusijo tako vidimo iz podpodja, iz žabje perspektive, njeno velikost in ostanke stoletnih siromašenj in vladanja s trdo roko. Zato so Enardova vzporedna velika tema sibirska prostranstva; po Vladimirjevi smrti se namreč pelje v njegovo rojstno vas in se ob tem spominja vseh, ki so jih vozili v gulage in v izgnanstvo onstran polarnega kroga, od Dostojevskega naprej, od nekdaj, tako rekoč. Spominja se vlakov na teh istih progah, na katerih so švigali v vse smeri in širili revolucijo in se spopadali z belimi. Predvsem pa čuti nostalgijo. Po časih, ko je imela Rusija dvor, po časih, ko so verjeli v revolucijo, po časih, ko moskovskih pločnikov niso luknjale punce, ki stopajo z ošiljenimi petami iz terencev in hodijo zapravljat v bleščeče štacune ob bulevarjih.
Ob opisu dolgega potovanja v Nižni Novgorod z vsemi postajami, od Leningrada do Jenisejeva, pripovedovalec našteje vse, kar se mu je v Rusiji zgodilo, spregovori tudi o pisateljski blokadi zaradi mešanja vsega, kar vzame. Problem je, mu reče Jeanne, da pije, da bi pisal, in ne obratno, in on se kar strinja.
Na koncu dobi glas tudi ona; razpeta med dva, nekako brez upa, da bi se stvari v kratkem razrešile in bi bila notranja praznina popolnjena. Enard v tej kroniki trikotnika in potopisu stilsko bravurozno popiše kratke stike z Rusijo in hkrati dobro zadane brezperspektivnost njenih prostranstev ter obup ob urbanizaciji ruralcev. Rusija je zanj kot sveto, »tremendum et fascinans«, zbuja podrhtevico in očaranje.
