Jurij Andruhovič, eden najpomembnejših sodobnih ukrajinskih pripovednikov, si dodobra nanudi celotno domačo sceno. Akademsko sfero, ki gniloživo zažira klasike, voznike terencev, tajkune, srednjeletne pisce, ki za vsako ceno poskušajo prikriti, da jim je alko izpraznil glavo in utopil navdih, novokomponirano arhitekturo povzpetnežev, zraslo na poetiki bunkerjev in kasarn, in še vse zraven.
Dvanajst krogov, kot gre stopnjevanje v Antoničevi pesmi, je glavna tema, ki priskrbi število poglavij, pa tudi profesorjevo papagajsko obnavljanje izsekov iz Pesnikovega življenja in dela. Kot se drugim ob hašišu in vodki odsuklja onstran, tako začne on deklamirati in navajati izbrana poglavja iz pesnikove biografije. Sporočilo se prime ravno najmlajše, navzven nedojemljive za vse, razen za spogledovanje. Pri defloraciji se morda vmeša vrag, prav tako v izbris profesorjevih antologijskih pornoprizorov, kar včasih cikne na Mojstra in Margareto.
Celotno romaneskno kolobocijo z mrtvimi sproži srečanje manjše skupine na povabilo tajkuna pod geslom »junaki biznisa junakom kulture«. Na kupu so profesionalki s primerno znižanim rezoniranjem, profesor književnosti in v pivske rituale potopljeni samovšečni pisec, njegova izkušena žena in njena hči, ženin dunajski oboževalec, filmski režiser in še kdo. Kraj bogu za hrbtom jim omogoči pivsko in bukolično razposajenost ter premislek o navezavi na stare običaje in ljudske plese, pa tudi na ostaline režimov, ki so se presvaljkali skozi prostor in izginili v pozabo. Skratka na vse, kar naj bi sestavljalo narodovo identiteto, ki je na tej kapitalno požgani grudi vzhodno in južno od mej Habsburžanov resno na preizkušnji.
Andruhovič montira različno kodirane prepoznavne sloge in ni naključje, da je spremna beseda soprevajalke naslovljena s parafrazo naslova Calvinovega romana Če neke zimske noči popotnik, ki je mozaik različnih literarnih žanrov. Čeprav morda manj poznamo vzhodne osmešene prozne modele, razen pijanskega verizma jerofejevskega tipa, seveda, Andruhovič niza duhovite epizode in vmes zašpili s kakšno gorjupo iz ukrajinskega vsakdanjika. Policijska represija, pijani nasilneži, omnipotentni tajkuni, ki kot vsevidno oko lebdijo nad vsem, pa patetični pisci, penetrantni profesorji književne tradicije in pragmatizem profesionalk, vse se suklja in zapleta v gostišču, poimenovanem po utopični pesniški in mesečni destinaciji. Nekaj je prav pelevinovskih blasfemij in pretiravanja, recimo deli o kar najrazličnejših Antoničevih podobah v opisih njegovih biografov ali pa popisi gostišč z nonstop ponudbo vodke, ki potem teče toliko bolj, kolikor jo pivci slabše prenašajo. In so novi zapleti. Duhovito, provokativno, sicer kvalitativno malo neizenačeno, vendar je tak posmeh edini smiselni in preostali komentar na ta tranzicijski vse skupaj.
