Najnovejša pesniška knjiga Bine Štampe Žmavc spet potrjuje pesničino odliko – spoj sodobnosti in klasike, živo poezijo vdahne v ritmizirano in prestopno rimano obleko. Živa in sodobna je poezija Vse-stvar-ja najbolj tedaj, ko se z distancirano ironijo odziva na izpraznjeno potrošniško družbo brez vrednot. V pesničinem prepoznavnem slogu je kritično-polemični odnos do sveta izpovedan kot zastrto, omikano in mojstrsko sobivanje kritično naravnane vsebine in klasično izbrane oblike. Šestindvajset predmetov je šestindvajset naslovov pesmi, ki prek počlovečenih oziroma iz človeške perspektive opisanih stvari (razen treh izjem v tretji osebi edine), njihovih zgodb/življenj, nosijo bridka spoznanja o človeški ničevosti.
Knjigi so dodane spremna beseda Miljane Cunta Na sledi slutljivega, ki priča o poglobljenem in razpirajočem duhovno intoniranem branju, ter barvite fotografije Andreja Žmavca, ki pesmim dodajo veder in hkrati realističen podčrtaj. Bralcu sicer likovni del nudi predah in premislek o(b) pesmih. Vnos realizma pa se mi kaže kot nepotreben, saj morebiti celo zavira interpretativni preskok v drugo dimenzijo. Namreč pesnica si izposodi predmet in »stvar« pripelje skozi človeško optiko do »ničvredne stvari«, ko ne služi več prvotni, vraščeni vlogi. To pomeni, da presega utečeno, standardno, primarno vizualno plat predmeta. Hkrati pa prek postvarjenega predmeta govori človeško, precej molovsko zgodbo. Če je namen pesmi, da stvar zaživi svoje življenje, podkrepljeno v na začetku izpostavljenem »tau«, zunaj utečenih podob, v »e-senci besed«, se to v pesmih slikovito ter bolj ali (malo) manj uspelo tudi udejani.
Pesmi izžarevajo željo po življenju in živosti, polnovrednosti, tako tudi preberemo v Knjigi: »knjiga predvsem si želi biti živa«, hkrati pa prek Hiše premišljujoče izvemo, da »še živa se zdi sama sebi pokojna«. Postvarjeni predmeti ustvarijo Vse-stvar-je, ki priča o sodobni stihiji in podaja kritično držo tako do e-knjige, izgubljanja visoke omike, »obcestne« poezije kakor tudi do širšega družbenega stanja, begunske krize, nepravične porazdeljenosti materialnega preobilja. Tako je ena boljših pesmi knjige pesem Škornji, ki »hočejo biti uporni«, torej uporna drža, in hkrati izpostavi »par škornjev, ki ni nikogar teptal«. Čeprav so vojaški škornji po definiciji militantni in slabega noseči, pesem pokaže kot mogočo pot – pot k dobremu. Pesem Čevelj je edina (sicer ne v celoti) pisana v drugi osebi ednine, kot nagovor, del nje pa v tretji osebi ednine, kar je pravilo te zbirke. Izstopajoče in zanimivo ter povedno pa je dejstvo, da sta dve pesmi Vse-stvar-ja v prvi osebi ednine, in sicer Puška in Urna. In prav zato, ker spregovori skoznju prvoosebni glas »stvari«, sta še toliko bolj pretresljivi, presunljivi in takoj vneseta – paradoksalno – najmočnejši faktor človeškosti in tudi človečnosti. In sta tako ob Škornjih vrh knjige.
Cunta zanimivo strne: »Če postanejo stvari z dotikom duha domišljije podobne ljudem, postanejo ljudje, oropani tega dotika, podobni stvarem. V samozaverovanosti in strahu zase ne premorejo poguma za pogled navznoter, za pogled, ki mehča meje, da postanejo prepustne za druge in drugačne poti.« Pesnica sorodno izrazi ironično in s figurativnim jezikom: »Slika se vika, ker je velika / in skriva prikrito lepoto stvari.« Še bolj radikalno upesni korelat med človeškim izumom in njegovo nravjo v izpostavljeni Puški. Puškina vzmet se nikoli ne sproži sama od sebe, torej potrebuje človekov prst, in hkrati je v njej sla po zadevanju cilja, kar je človeška lastnost. Če si bralec za hip dovoli izstopiti iz vrednotenjskih okvirjev, prebere in uvidi čisto denotacijo tega človekovega izuma, ki dobi v umetnosti težko dosežno konotacijo: »da zadene v živo«. In te pesmi zadenejo v živo. Od tu pesnica pesem obrne še v psihoanalitičen pomen ubijalskega pripomočka, sklene pa jo s »tam, kjer [puška] zadene, menda odleti«, prek jezika (raz)uma (ki venomer tehta in ocenjuje) – z jezikom srca: puški je treba »čutiti, kako se z dušo živi«. V pesmi se tako ustvari obrat, kakor tudi oči ogledala »zmeraj odslikajo drugega tebe« (pesem Ogledalo), v uzrtje modrosti.
Destrukcijo vlog in utopi(sti)čno konstrukcijo novih razmerij ilustrirata npr. pesmi Školjka in Sesalec (Sesalnik, op. P. K.), ki je prispodoba o odpadanju privzetih, vraščenih družbenih vlog, saj če stvar ne počne tistega, kar je njena od človeka ustvarjena namembnost, postane »ničvredna stvar« in se šele prek domišljije transformira v del izsanjanega, fantazijskega sveta. Pesmim Vse-stvar-ja bi lahko rekli tudi »mehko angažirane«; če angažma pomeni zavzetost, vpletenost, potem pesnica poda hudomušno, zafrkljivo zvito kritiko družbe, ko npr. v pesmi Školjka izriše pot od straniščne, ki požira človeške iztrebke, do morske školjke, ki na dnu morja oklepa biser. In seveda naj ne izostane – tudi tokrat Bina Štampe Žmavc v pesniško tkivno zasadi prepoznavne neologizme, ki jim lahko rečemo »binizmi«: (naslovna) vsestvarje, snežmorje, škorenjsvet, tanjina, tihnina, hipnina, nebesnina; s tem njena poezija pridobi čaroben, pesniško privzdignjen, prefinjen pridih, pesničin podpis. Še več, v izstopajoči Urni se zdi, kot bi pesnica ustvarila presunljivo poetološko avtoreferenco in s tem tudi vdahnila duha, ki se razlega po vsej knjigi.
Bina Štampe Žmavc: URNA
Kdo sem – urna, vaza, vrč ali žara
v dvoumnem obilju identitet –
duh Zevsovih vrčev, naključje, prevara,
posoda tegob ali vrč sem za med.
Na pogled moje sebstvo votlina,
navznoter sem votla, na zunaj obod,
če ne izpolni me smisel, vsebina,
privilegij in čudno prekletstvo posod.
Nedosežna izbira posoda –
vrč z zakladom – čudežni gral,
življenja neodčitana koda,
skrivnostni safir nebesnine in tal.
Pozabljena vaza, trudna in stara,
s praznino, ki se nalaga kot prah.
Ne živa ne urna, dokončna kot žara,
z votkom samote obraščena v mah.
