Dekleva Goran

V Audenovi dolini

Svet gre v franže, vsak dan bolj tako. Tu pobijajo, požigajo in posiljujejo, tam se talijo ledeniki in gorijo pragozdovi, globalne megakorporacije pa medtem – vseskozi na sledi denarju, nadzoru in družbenopolitični moči – prizadevno razvijajo umetno inteligenco, ki bo, je verjeti, prej kakor slej na stotine milijonov ljudi prekvalificirala v pogrešljiv tehnološki višek.

Vendar vse to glasov, ki naseljujejo današnji slovenski javni prostor, v splošnem ne teži kaj prida. Simbolno nabit prepir o polpretekli zgodovini, o partizanih, domobrancih in povojnem totalitarizmu je tu, kot vemo, praviloma bolj zaželen gost kakor, denimo, stvarna diskusija o otipljivih nevarnostih genskega inženiringa za prihodnost človeške vrste.

Pesniška umetnost v tem kontekstu bržčas ne more spremeniti veliko – zaradi poezije same se, kakor v znameniti žalostinki za Yeatsom piše Auden, neposredno ne zgodi nič –, ampak da zdaj, v svoji dvanajsti zbirki, še Milan Jesih zavzeto piše o maršalu in tako kvečjemu dodaja kuriva na kres tradicionalnega domačega zdraharstva, scela brezbrižnega do na horizontu jasno vidnih katastrof jutrišnjega dne, no, to se na prvi pogled, še ob motrenju naslovnice, zdi vsaj nepotrebno, nemara celo neodgovorno, toliko bolj, če pomislimo, da Auden v omenjeni pesmi vendarle prepričano zatrjuje, da si poezija iz same sebe, in eundi tako rekoč, ustvarja svojo lastno dolino, to je lastno – vzporedno, avtonomno – stvarnost, zaradi katere pesem tudi obstane in preživi natanko kot pesem in se nam tako navsezadnje lahko daje kot »usta«, se pravi kot osebnostno in državljansko opogumljajoča čista potencialnost dogajanja, postajanja oziroma samouresničevanja tudi v še kako zagatni zunajliterarni stvarnosti.

Vprašanje, na katero velja odgovoriti, ko jemljemo v roke Jesihovega Maršala, kolikor hitro je le mogoče, je torej naslednje: koliko je tu sploh še izmišljije, avtonomije, igre, svobodne umetniške kreacije, skratka, koliko pa je v pričujočih 88 pesmih – mar se, mimogrede, ta visoka številka ne ujema pomenljivo s Titovo starostjo ob njegovi smrti? – bolj pa tudi manj trdih faktov, zgodovine, zainteresiranih historiografskih interpretacij ter zanazajšnjega obračunavanja? – Že v prvi pesmi je očitno, da Jesih svojega maršala ne oblikuje posebej zvesto po (taki ali drugačni) predlogi. Ne ugledamo ga namreč ne z lovorovim vencem krog plemenite glave ne z okrvavljenim nožem med neobrušenimi čekani, temveč tam, kjer je za naše današnje prepirljivce menda najmanj zanimiv, v banalnem položaju, za mizico na vrtu, kjer reže si h kruhu špeha in čebule.

Še več; Jesih, zvest svoji postmoder(nistič)ni umetnosti, kakor jo razvija že dolgo, vsaj od Sonetov dalje, pred bralko in bralcem ne skriva svojega temeljnega postopka, in že tu, v prvi pesmi, eksplicira izmišljijsko razsežnost svojega pisanja: [Č]e uslikam predenj / zvrhan poliček, / prizor je še bolj poln, še bolj poveden / in dosti bolj resničen. Dobro, Jesih pač nesramežljivo konfabulira, a to, kakor lahko razberemo tudi iz navedenih verzov, še ne pomeni, da ne zasleduje neke globlje resnice – nemara te, ki bi nam omogočila v onem zgodovinskem Titu navsezadnje ugledati komično figuro, navadnega smrtnika v smešno predimenzioniranih, titanskih čevljih?

Ko ga nekaj pesmi pozneje ugledamo, dremajočega pod češnjo, kako si tišči k licu medvedka, bi se bržčas zlahka strinjali s tako interpretativno rešitvijo, če se v pesmi nato nenadoma ne bi oglasila skrb, da bi maršal utegnil igračko »v hudem snu« vendarle zadaviti. Komično se v Maršalu torej brezšivno spaja z grozljivim. In ko beremo dalje, ko sledimo Jesihovim sintaktično bravuroznim povedim in domiselno rimanim ali asoniranim enajstercem iz pesmi v pesem, se zlagoma razkrije, da tu upodobljeni maršal navsezadnje sploh ni Tito! Vsaj ne izključno.

Saj malo je že Josip Broz, to drži, Jesih te asociacije premeteno pač nikoli ne zanika ali scela opusti, a v maršalu nenehno odzvanjajo in se prepletajo še razne druge figure oblasti, kontrole in nadzora. Tako je vsaj malo kak učitelj in še malo bolj je bržčas kak duhovnik, general je, jasno, tudi, sploh pa pogosto zbuja asociacije na avtoritativne očete stare, neprikrito patriarhalne šole. Vse te figure avtoritete navsezadnje veže v eno samo, v Jesihovega maršala torej, dejstvo, da so navsezadnje kraj, bližnji pa obenem nedostopen, v katerega navadni smrtniki polagamo svoje upe, sanje in pričakovanja, tudi svojo ljubezen – pa strah, bojazen in sovraštvo nič manj. Vse to, kajpada, brez pravega zadržka, v diskurzivnih girlandah slavospevov in kletvic.

In dlje ko beremo Maršala, bolj se zdi, da beseda tu pravzaprav ni toliko o maršalu, kolikor o sleherniku, o njegovem paradoksalnem odi et amo a propos oblasti, o potrebi po gospodarju, o kultu osebnosti, ki hromi, ko ima naslovnika, in boli, ko ga nima: Številnim vam, ki z njim ste maševali, / naj v krčmi, na tramvaju ali v štali, / ostala je po njem trpka vrzel / – o, nepozabno je tedeum pel. Je Jesih potemtakem namesto portreta neke čisto konkretne, Slovence razdvajajoče, travmatizirajoče zgodovinske figure izpisal psihološki portret prostovoljne, samoizvoljene podložnosti, portret, ki ni veljaven le lokalno, ampak tudi univerzalno? – Gotovo je dobro zadel diskurz, vsa tista smešna pretiravanja, retorične ognjemete, smrtno resna kovanja v zvezde in druge ganljive nebuloznosti, s katerimi naslavljamo vsak svojega maršala.

V tem kontekstu posebej veseli, da Jesih ne goji večvrednostnega kompleksa, njegov govorec ne vidi dlje in ne razume bolj od vseh drugih. A tisto najbolj pravo mojstrstvo, se mi zdi, se nazadnje skriva v tem, da je vzel vso to poškodovano govorico – in, mutatis mutandis, krvavo realno zgodovinsko grozo, s katero, kot vemo, tako zlahka hodi vštric –, in jo prelamljal skoz prizmi vešče rime in dobrotljive ironije, dokler pred nami ni ostala čista poezija, avtonomna od tega sveta, domujoča v Audenovi dolini.

Objavljeno: 20.09.2017 | Vir: Delo