Koprivnikar Aljaž

Kdo se skriva za Maršalom?

Milan Jesih vse od svojih pesniških začetkov v 70. letih prejšnjega stoletja med bralce prinaša raznoliko in dodelano poetiko, s katero je temeljno preoblikoval širši slovenski literarni prostor. Njegovo ustvarjanje, ki se je sprva spogledovalo z neoavantgardnimi oziroma natančneje ludističnimi vzorci, se je v kasnejšem postmodernističnem preoblikovanju in približevanju klasiki ter intimi izgradilo v svojevrstno in prepoznavno avtorsko govorico. Za to sta značilna ritem in oblika, ki vsaj zadnjih nekaj let slonita na jambski zasnovi, svežina igre z jezikom, ki ves čas preseneča, predvsem pa za Jesiha že karakteristična ironija, humor ter pogosto dvoumje.

Na takšen način gre razumeti tudi tokratno, avtorjevo dvanajsto pesniško zbirko, ki za današnji čas (vsaj za določen segment bralstva) nosi provokativen naslov, Maršal. S slednjo Jesih na oblikovni ravni vidno sledi svoji dosedanji poetiki, kar je zaznati že zaradi uporabe jambskega valovanja ter rimanih štirivrstičnic, ki polnijo tokratno celoto. Po drugi strani pa zbirka prinaša tudi nekatere temeljne novosti, saj avtor pesniški svet izgradi okoli enega, trdnega motivnega jedra – lika Maršala. Ta predpostavlja igrivo preoblikovanje, saj bralec ob samem začetku, v prvi pesmi spregleda postmodernistično fiktivno preigravanje zgodovinskih dejstev. Že s podnaslovom, 88 pesmic, namreč uzremo aluzijo na siceršnja dočakana leta nekdanje resnične osebnosti Josipa Broza Tita, a z vmešavanjem avtorske kreativnosti v situacije, denimo prizora maršala med banalnim obedom »če uslikam predenj / zvrhan poliček, / prizor je še bolj poln, še bolj poveden / in dosti bolj resničen.« tudi odmik od tega, ter persono, ki morebiti sploh ni določena oziroma je izmišljena. To je vse bolj razvidno v nadaljevanju, saj čeprav lik maršala polni sleherno pesem in pomeni središčni objekt upesnjevanja, ob njem uzremo lirski subjekt/pripovedovalca, ki retrospektivno vodi rdečo nit, se ozira k nekdanjemu času (»Tako ga opazujem tam sedeti, našega ljubega maršala, / pred pičlimi šestdesetimi leti.«) ter se spominja maršalovega in materinega odnosa »Maršal je ljubil mojo mamo / in jaz sem to razumel in sprejemal, (…) razumel in sprejemal vez med dvema / in vedel enost upov in strahov.« Prav njuno strastno ljubezensko razmerje za katerega Jesih zapiše, da imamo zanj »še kakšno hujše ime«, se pred našimi očmi iz pesmi v pesem gradi iz nostalgičnih spominov, se povezuje v romaneskno celoto ter tako prevzame glavno vlogo v zbirki, kar še nadalje priča o tem, da središčnega lika Maršala ni moč istovetiti s kakšno zgodovinsko osebnostjo. Ta resnici na ljubo še najbolj spominja na starokopitnega starca, očeta, celo učitelja ali prijatelja govorca oziroma lirskega subjekta, s katerim se slednji igra ob odhodih matere, zajetne balerine, ki s svojimi poleti v nebo navdušuje starega titana, genija, v katerega se je »inkarniral / duh velikega Hegla«. V duhu tega smo v pesmih priča mnogim pretiravanjem ter že omenjeni duhovitosti in ironiji, s katerima avtor nadvse učinkovito izgradi docela protisloven lik maršala – ta na eni strani drema pod češnjo in si k licu tišči medvedka, na drugi pa bi ga s svojimi krvavimi dlanmi v hudem snu uspel zadaviti. Opisi minulosti in ljubezenskega odnosa so nasploh ambivalentni. Ob nostalgičnih spominih na govorčevo otroštvo je moč uvideti tudi temačne plati celostne slike (denimo tisto o izgnanstvu očeta na Goli otok » sred morja hribec iz pripeke in skal / da mislecu se misli zbistrijo;«), ki se odslikavajo prek pogostih aluzij na družbeni nadzor ter anomalije tedanjega sistema (recimo z opisom sten, ki slišijo in podobno). Karikatura se tako vseskozi druži z ganljivo pripovedjo, humor z grozo, arhetipu oblastnika pa je primešan vsakdanji, banalni človek, ki včasih celo nastopa kot žival (puran, konj, svinja…) in v svojem bistvu, s strahovi in nezmožnostmi ostaja dokaj nemočen – maršal v vseh svojih sposobnosti denimo le ne zmore poleteti. Na ta način Jesih ob siceršnji ironiji in na prvi pogled lahkotnosti zbirke dodaja družbeni komentar na tedanji čas, ki je v slovenski že pogovorni razdeljenosti zmožen seči vse do naše sodobnosti.

Skladno s časom bi pesniško zbirko prav tako lahko razdelili na tri dele, ki jih zaokrožujeta dve pesmi z nekoliko drugačno, osemvrstično strukturo. V prvi Jesih prikazuje skorajda nebeške zmožnosti maršala, v drugi pa se podobno kot v prvi poslužuje naštevanja in v samo ospredje postavi petje – morebiti kot element »zaslepljenega« slavljenja. Preteklosti se kronološko primeša sedanjost, hkrati pa ob tem poteka tudi postopno odraščanje samega govorca. Če prvi del zbirke namreč večji čas prikazuje njegov pogled na odnos med materjo in naslovnim likom, se v sredinskem delu iz emocionalnega pogleda v ospredje priključuje humorno in ironično karikiranje portreta maršala. Slednji proti zaključku dela, ki ga polni predvsem nostalgija, polagoma zbledi oziroma odide v onostranstvo, bralčevim očem pa ostane visok polet v pesniško umetnost pišočega/govorečega, kot dediščina odnosa z materjo in nekdanjih spominov na otroštvo. »(…) ko rimam, zavzdiguje me od tal, / kot njo je v piruetah vzdigovalo.« se Jesihu zapiše v zadnjih verzih, pri čemer ob humornih, spet drugje temnejših lirskih verzih, sporočila dobro dodelane zbirke ne gre iskati le v dejstvu, da smo pod kožo vsi krvavi ali v tem, da svet ni črno-bel (če se spet navežemo na »vzvišeno« figuro maršala), pač pa v ljubezni do ustvarjanja, kot gonila naših življenj, ki ne potrebuje kakšnega dodatnega osmišljanja.

Objavljeno: 22.12.2017 | Vir: DSLK