Knjiga, ki je pred nami, je, kot lahko sodimo iz spremne besede in tudi bolj ali manj rednega spremljanja revialne in knjižne produkcije zadnjih tridesetih let, na novo konceptualizirana »prevajalska zgodba«, tista, ki smo jo sprva spremljali že v Novi reviji, ki se nam je nato znova ponujala v več knjižnih izdajah in ki smo jo, seveda, imeli priložnost spremljati tudi drugače: ob druženju in pogovorih s samim prevajalcem in urednikom, kar sta najbrž prvi »funkciji«, ki se pojavita v glavah ob omembi imena Aleša Bergerja, zdaj tudi Prešernovega nagrajenca. Obnju se takoj postavi še njegov kritiški opus. Bergerjev prevajalski opus seveda ne obsega samo klasikov književnosti v najožjem pomenu besede, ampak se je precej ukvarjal tudi s stripom. Sam sem iz generacije, ki je Asterixa in Obelixa denimo najprej brala v Biser stripu in drugih oblikah nekdanje jugoslovanske imenitne in obširne medijske ponudbe, a kot Slovenca mi nista nikoli delovala prisiljeno; nasprotno, bila sta prav tako žmohtna in duhovita (in kdaj še bolj) kot v prej omenjenih izdajah, ki smo jih kot mulci nabirali po kioskih.
A pustimo to. Če ste brali Krokije in beležke, Omaro v kleti in Povzetke, bržčas poznate Bergerjevo arleško zgodbo, četudi je morda niste spremljali že prej: kot turist je tja prvič prišel v začetku osemdesetih, leta 1986 prvič na prevajalski simpozij in 1989. prvič kot prevajalski štipendist. Za zdaj zadnjič je bil tam lani, torej gre za 27 let delovnih obiskov in 25 let zapisovanj; zapiski se končajo leta 2014. Vmes je skok v Saint-Nazaire, ki je posrečeno omenjen tudi v naslovu. V pričujočo knjigo je Berger uvrstil zgolj zapise, ki so nastali »in situ«, ki jih pozneje ni spreminjal; o svojih tamkajšnjih dogodivščinah je pisal tudi drugje in drugače, a za celotno ali bolj popolno arleško zgodbo boste morali pobrskati še po drugih knjigah, kar se spodobi in je pravično, saj je Berger s pričujočim izborom izkristaliziral koncept in v knjigo ni namešal vsega, kar se mu je dogajalo, pač pa zgolj tisto, kar je v Arlesu tudi zapisal. Koncept je zanimiv tako strukturno kot slogovno; ne boste namreč brali »klasičnih« spominov, kar že tako ali tako veste, če poznate Bergerjevo delo, pač pa se avtor zabava z najrazličnejšimi načini zapisovanja, od daljših sklenjenih enot do zelo fragmentarnih zapiskov, srečujemo pa tudi raznorazne sezname, citate in druga&drugačna sredstva, ki avtorja v hipu demistificirajo: ne gre se namreč hermetične literarne veličine, pri kateri je vsaka zapisana beseda visoka in nadvse (samo)pomembna, pač pa učinek tehtnosti in pomembnosti svojega dela doseže na drugačen način.
Morda bi se komu zdelo, da v prvem delu knjige Berger polemizira z Ahilovo peto sodobne slovenske zgodovine: kako je bilo s socializmom/komunizmom in zakaj je umrla nekdanja skupna država, a ta ni dobro prebral, za kaj v knjigi pravzaprav gre. Zapiski iz leta 1989 so nastali prav takrat in Berger jih ni prilagajal, sploh pa je odveč pomisliti, da bi kot avtor ceneno politiziral. Leta 1989 je imel o vsej stvari svoje mnenje, precej podobno, kot ga je zaradi utrujenosti režima imela večina intelektualne in tudi siceršnje srenje pri nas. Z dandanašnje perspektive kaže, da smo se nekoliko ušteli, a takrat si, v splošni balkanski kuhinji, ki se je segrevala bolj kot juliji na Celovški, nismo upali pomisliti, da v zagnanosti ob misli na spremembe dirjamo s plohe na orkan. Prav tako zanimiva so razmišljanja o nadaljnjem razvoju dogajanj, ki jih Berger budno spremlja, na primer o balkanskih vojnah, ki so na našem nekdanjem skupnem prostoru pustile globoke kraterje. A morda je to razmišljanje o političnih dogajanjih pri nas še najmanj zanimiv del pričujočih zapiskov; neskončno bolj zanimive so druge epizode, povezane z delom, ki ga Berger opravlja v Provansi, denimo tale odlomek, 26. 3. 1997: »… Vsakih nekaj stavkov preverjam z iskalcem po programu; vsakič si oddahnem, ko mi računalo odgovori: Can’t find: e. Press Esc to continue.« (str. 97, 98). Bi kdo rekel: ni vse v stroki, nekaj je tudi v mašineriji, kar je še posebej zabavno: na videz banalni računalniški spoprijemi niti niso tako nedolžne zadeve, pa vendar, kot bi dejal Bing Crosby: that’s what life is all about. Pa opisovanja sedenj v biblioteki, srečevanj s »sotrpini«, pričevanj o prevajalskih blokadah, ko mu »v biblioteki ne gre Perec nikamor, in še potem počasi in brez navdiha, resni in tesnobni dvomi o smislu tega, kar počnem …« (str. 115) In monologi z domačim logom, ko pošilja pozdrave družini, kolegom in prijateljem, seveda ne z naravnost cankarjanskim nostalgičnim tonom, pač pa v svojem slogu; iskreno, a žmohtno.
Zlasti takšne epizode bi morale biti obvezno branje za tiste, ki vsevdilj hrumijo po družabnih omrežjih (in drugod), kako pisuni ničesar pametnega ne počnejo in da je edino pravo delo prijeti v roke zidak, vile, sekiro … Vsak ima svoj zidak, vilo in sekiro, bi lahko odgovorili, škoda pa je, da dandanašnji do konca zbanalizirani populizem in popolna aroganca do intelektualnega dela vodita v ponovitev Kmetijskih in rokodelskih novic, ne v ponovitev Kranjske čbelice. Tudi o tem ima Bergerjeva knjiga med vrsticami marsikaj povedati, mnogo bolj učinkovito, kot če bi povprečnemu bralcu potisnili v roke strokovno razpredanje o postopkih prevajanja Préverta. In rad bi videl, da bi namesto raznih vojvod in grofov s podvezicami, ki jih zdaj na trgu mrgoli, v knjižnicah ponudili tole v domače branje. Bergerjev slog je berljiv, kar je zdaj menda prva in nujna inštanca za dober roman, a berljiv ni banalno in polpismeno, kot se dandanes v takih dobrih romanih rado dogaja, pač pa tako, da se ob tem še nekaj naučimo. In naposled v mislih tudi potujemo po Arlesu (in enkrat po Saint-Nazaireu), kar nam Mercator Holidays redko ponudi … Pričujoča knjiga pa nesebično.
