Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost. Avtorja slovenski javnosti bržkone ni potrebno posebej predstavljati, saj imamo v prevodu oba njegova predhodna romana, Popravke in Svobodo, ki tudi pripadata kategoriji zajetnih romanov. V tem oziru Čistost po obsegu ne odstopa od pričakovanj, poskuša pa pričakovanja, ki pritičejo Franznovemuuveljavljenemu statusu velikega resnega pisatelja, preseči. Želja po preseganju se najbolj očitno kaže v tem, da fokus Franzen z dodobra obdelanega polja ameriških disfunkcionalnih družin razširi še na disfunkcionalne družine iz Nemške demokratične republike, zavoljo večje razgibanosti pa v preverjeno formulo vplete še medijsko organizacijo v Boliviji, ki deluje po načelu WikiLeaksa, nekaj malega problematike jedrskega oboroževanja in socialistično represijo. Vsekakor ambiciozno zastavljeno delo – še zlasti ob močnem moralnem prizvoku naslovnega samostalnika.
Pravzaprav gre pri slednjemu za lastno ime, saj je angleški naslov,Purity, obenem ime ene izmed protagonistk, ki ji pripada prvi izmed sicer sedmih delov romana. Purity ali na kratko Pip je posrečeno karakterizirana milenijka, ki z ušivo službo životari v skvotu v Oaklandu v Kaliforniji in skuša nekako odplačati hromeče visoke študentske dolgove, pri čemer ji njena disfunkcionalna, depresivna mati ni v posebej veliko pomoč, saj ji noče niti izdati, kdo je njen oče. Nič čudnega torej, da je Pip polna nasprotujočih si občutkov ujetosti, navezanosti in predvsem jeze, ki jo nekontrolirano bruha po vseh v svoji bližini, še zlasti po fantih in starejših moških, ki jo neustavljivo privlačijo. S tako neugodno dramatično zasnovo se Pip, še vedno brez denarja in brez očeta, znajde stisnjena v kot, kjer naposled z nekaj oklevanja le sprejme nenavadno ponudbo osupljivo lepe Nemke Annagret, ki ji ponudi delo pripravnice v Sončnem projektu v Boliviji pri prav tako osupljivo lepem in genialnem Andreasu Wolfu.
Pipini odločitvi, da zapusti poznano območje Združenih Držav in slabih življenjskih odločitev, nato v romanu sledi prvi izlet v preteklost, v katerem Franzen preigrava svoj sicer domači teren, to je izčrpno pojasnjevanje psihološkega razvoja svojih likov, v tem primeru pač neameriškega, neustavljivo karizmatičnega Wolfa, ki ga zaznamuje njegov odnos z disfunkcionalno materjo med odraščanjem v represivni Nemški demokratični republiki. Prav v Andreasovo zgodbo in persono je zasejana tista ključna, temna skrivnost, ki ima nalogo, da med seboj poveže ostale protagoniste, od katerih vsakemu pripada svoj del romana, vsaj en disfunkcionalni starš in vsaj eno obupno ljubezensko razmerje. Bolj kot povzemanje njihovega izvora in vloge – kar namreč Franzen več kot dosledno opravi sam – je na mestu opazka, da je večina likov bodisi tako utrudljivo eksotičnih bodisi tako utrudljivo aktivističnih bodisi tako oboje, da prebijanje skozi goščavo informacij v iskanju zapleta zalet dobi šele nekje na sredini knjige. Bralec, ki skuša priti na čisto glede tega, kam Franzen z vsem tem v romanu sploh cilja, se mora zato naprej prebiti skozi pravo džunglo sila melodramatičnih medčloveških odnosov, nenavadno pogosto vzpostavljenih zaradi usodne privlačnosti pretirano postavnih posameznikov.
Številni naporni čustveni preobrati, prebolevanja in bolestne navezanosti imajo za posledico potrebo po izboljšanju, očiščenju sveta, ki se na tak ali drugačen način pokaže pri vseh likih. Ameriški novinar Tom Aberant je tako urednik spletnega časopisa, ki objavlja prispevke raziskovalnega novinarstva, njegova sodelavka in partnerka, novinarka Leila Helou, z ljubosumjem prežete noči prebija z raziskovanjem preprodaje jedrskega orožja, Anabel je feministična eksperimentalna umetnica in veganka, celo tipično milenijsko nestanovitna Pip nekaj časa deluje v skupini aktivistov proti jedrskemu oboroževanju, najsijajnejši primer pa je seveda Andreas Wolf, ki svojo temno travmo blaži s tem, da skuša vse umazane skrivnosti sveta spraviti na svetlo s pomočjo interneta. Tu pa se pojavi problem: če je Franzen skušal v svoj roman naphati čisto vse relevantne družbeno-kritične teme, je bolj kot aktualen pri tem odbijajoče starokopiten.
Bolj kot potencial, ki ga premore internet z razkrivanjem tajnih dokumentov, je namreč v romanu čutiti nejevoljo nad koncem zasebnosti, ki ga s seboj prinaša nova doba. Wolf, pripadajoč generaciji, ki se je interneta šele priučila, navkljub slavi, ki mu jo je prinesel, do njega goji zadržane občutke: ljubša od spreminjanja sveta mu je vsaj sprva recimo pornografija. Podobno zadržana je do dejavnosti žvižgačev novinarka Leila Helou, ki v nekem intervjuju izreče: »Razkrivalci samo bruhajo informacije. Da bi to, kar izbruhajo, uredil, strnil in postavil v kontekst, pa moraš biti novinar.« Leila, ki s svojimi zahtevami po kontekstualiziranju nehote spomni na samega na Franzna, ki oborožen s slovesom »velikega ameriškega romanopisca« z naslovnice revije Time vztraja pri pisanju obsežnih romanov, resda ni tako kul kot nevarno karizmatični Andreas, a je njena usoda v romanu znatno milejša od tiste, kateri je podvržen Wolf. Kar ima tudi svojo težo, v nasprotju z denimo ostalimi navedenimi primeri aktivizma, ki služijo bolj kot eksotični hobiji ostalih likov, kot pa resen poskus obravnave – kadar ti niso pač ravno zaposleni s svojimi odnosi ali sami s sabo.
Na zadnjih 150 straneh se naposled po neštetih zastranitvah, družinskih anamnezah in celo romanu v romanu z osupljivo naglico niti z vseh koncev sveta uspejo razplesti. Pip se nato v epilogu ponovno pojavi v vlogi protagonistke, ki ji je kot zgledni naslovni romaneskni junakinji med vsemi pripovednimi linijami uspelo izpolniti svojo misijo, ob tem pa doživeti celo osebnostno spremembo na bolje. Kar pa seveda ni nujno dobro za sam roman; da ne bi komu pokvarila bralnega užitka, naj razkrijem zgolj, da je Pipin srečni razplet povezan z ustaljenostjo in psom po imenu Čoko.
Ambiciozno zastavljena odisejada z vso eksotiko vred tako pripelje do presenetljivo nepretresljivega razpleta v ponovno vzpostavljenem območju varnosti. Zveneča čistost kot resnica, ki jo bruha Andreas s svojim Sončnim projektom, je izenačena z izpiranjem slabe vesti, Čistost kot Pipino pravo ime pa se izkaže za podobno neuspel poskus preimenovanja toksičnega odnosa in je zato lahko razumljena samo ironično (kar na svoji koži najbolj izkusi prav poimenovana). V družinskem okvirju, kjer se roman zaključi, je zato stremenje k moralno superiorni resnici preprosto … nepraktično. In tako bi bržkone lahko označili kar celotni roman: mestoma sicer zabaven, precej ironičen, a žal predvsem predolg poskus prikaza pogubnosti idealov, ki običajnim ljudem in bralcem, kot so Pip, niso v nikakršno pomoč.
