Hišama Matarja, v Londonu živečega libijskega pripovednika, smo spoznali po prevedenem prvencu, romanu V deželi mož, v katerem skozi pogled devetletnega fantka prikazuje nasilje nahujskanega ljudstva in raznih milic nad oporečniki proti Gadafijevemu režimu.
Fant, ki je iz šole ideološko obdelan, se znajde v zagatni situaciji, ko je skoraj na pol sirota, saj je oče na nekakšni službeni poti, v resnici pa zaprt oziroma pogrešan, mati se zateka k prepovedanim zdravilom, ki jih kupuje pri peku pod pultom, in te steklenice potem najdejo preiskovalci in zaplenijo, vse pa se dogaja v kričavem ozračju javnih linčev in televizijskih prenosov s sojenj.
Roman V deželi mož smo brali kot izmišljijo, kar tudi je, vendar predvsem zaradi pripovedne drže; vemo, da romana ni napisal zbegani devetletni fantalin, ki se spoprijatelji z zasledovalcem iz tajne službe, ki dežura pred hišo. S Pulitzerjevo nagrado za dejstveno prozo ovenčani roman Vrnitev je še bolj faktičen in verodostojen, čeprav govori pravzaprav o istem. Hišamovega očeta Džabalo, ki je bil diplomat in prihaja iz močne dinastije libijskih upornikov (že njegov oče je bil na čelu upora proti italijanskim fašistom v času okupacije), so namreč pripadniki tajnih služb res ugrabili v Egiptu in ga predali Libiji. Kot vodjo libijske oborožene opozicije, ki je njene privržence uril v taboriščih v sosednjih državah, so ga imeli zaprtega v nemogočih razmerah, dokler ni za njim izginila vsaka sled; pisatelj predvideva, da je umrl v oboroženem zaporniškem uporu, v katerem je bilo ubitih čez tisoč dvesto zapornikov. Roman Vrnitev je sinov poskus, da bi popisal svoje napore in prizadevanja njegovih bližnjih, da bi zvedeli vsaj datum in kraj očetove smrti, če že očeta v času, ko so v zapore vkorakali revolucionarji tako imenovane arabske pomladi leta 2011, niso našli.
Vrnitev je popisana od znotraj, čeprav napeta čustvena stanja popisuje ob sočasnih zunanjih okoliščinah, kot so recimo priprave na kampanjo za pritisk na libijski režim ali druženje z Gadafijevim sinom, ki je v Angliji veljal za uglednega investitorja in se je kljub nedemokratičnim razmeram v Libiji družil s političnim vrhom, celo s Tonyjem Blairom. Piše o strahu in upanju ob vsaki novici o očetu, čeprav se nekatere izkažejo za lažne, druge, s strani libijskih oblasti, pa namerno zavajajoče. Piše o razmerah v zaporih in o tem, kako so izpogajali izpustitev članov širše družine, ki so sodelovali z očetom pri subverzivni dejavnosti. Vse to tako, da je notranji svet v ospredju, nemir pred vsakokratnim srečanjem s pripadniki Gadafijevega dvora, pritisk tajnih služb in podobno pa so samo sprožilci burnega psihičnega dogajanja. Matar ga umirja tudi z gledanjem slik v galerijah in z močno lobistično dejavnostjo, prikaže pa zlaganost političnega režima in sprenevedanje njegovih pristašev. Vrnitev je tako tudi roman o tem, kako nam umetnost v ključnih trenutkih omogoči, da se lažje spopademo z neverjetno in travmatično situacijo, zato ne manjka niti primerjav z Odisejem in Telemahom, ki ne more zares od doma, dokler se oče ne vrne. Vsekakor je Matarjeva Vrnitev pretresljivo branje in dober uvid v razumevanje severnoafriških diktatur in kaosa ter kataklizme, ki je ob pomoči od zunaj nastala po njihovi zamenjavi.
