Karel Gržan, magister teologije in doktor znanosti s področja literarnih ved, duhovnik, predavatelj, publicist in pisatelj, svoje pisanje najbolje označi sam, ko piše: "Zdi se, da mi je 'usojeno' (seveda poleg vseh rednih obveznosti) pisanje besedil – raznoraznih besedil; pišem za otroke, pa za mlade in za odrasle; nekateri članki so strokovni, drugi poljudni; enkrat nagovarjam žalujoče (da bi zmogli odžalovati in se življenja zopet veseliti), drugič tiste, ki so preveč 'prešerni' – neodgovorni (da bi pristopili do življenja bolj resno; zapisujem daljša pa spet krajša besedila (kar ne pomeni, da je takšno pisanje lažje), nekateri teksti so poglobljeni, drugi ostajajo miselno bolj na površju ('Da bodo ljudje lažje razumeli,' mi dopovedujejo uredniki) … skratka gre za veliko vsebin in načinov, kako jih izraziti."
Jaz, Čarli Čeplin je zbirka šestindvajsetih humoresk, ki so prej dve leti izhajale v reviji Ognjišče. Napisane so v maniri dobrih starih Franeta in Frana Milčinskega, Janka Mlakarja, Frana Saleškega Finžgarja …, le da, kot trdi avtor, noben pripetljaj, opisan v knjigi, ni izmišljen, "je pa res, da je kakšen izmed njih nekoliko domišljen". Pater Gržan ali kaplan Karli, se pred bralci razgalja iskreno in nesramežljivo, z dobršno mero samokritičnosti, samoironije in prešernega, odkritosrčnega humorja. Čisto na začetku posrečeno parafrazira izrek Alberta Einsteina, da je znanost brez vere hroma, vera brez znanosti pa slepa. Čarli Čeplin – kaplan Karli, da ne bo pomote, pa pravi: Duhovitost brez duhovnosti je hroma, duhovnost brez duhovitosti je slepa. Izreki znanih oseb o smehu se pojavljajo pred vsako zgodbo, saj je njihov avtor prepričan, da je humor velika potreba našega časa in da gre tisti, ki se zna smejati (tudi) sebi, lažje in srečneje skozi življenje.
Zgodbe, zbrane v knjigi Jaz, Čarli Čeplin, so živahne in raznovrstne: pripovedujejo, kaj je treba obleči na sprejem k norveškemu kralju, da te pozneje preprost otroček prepozna za 'maškalo'; kako noro zabavna je lahko predstava Hamleta v ljubljanski Drami, ko se iz teme s ptujskim narečjem oglasi nepričakovan glas duha; kakšno zastonjsko komedijo lahko povzročita pobegli svinji na avtocesti, vključno z aktivistično dobrotnico za zaščito živali; kako pokroviteljski odnos do mladih in dajanje zgleda lahko prisilita človeka v osji ples; kakšne nevarno grde misli more sprožiti v pobožnih gospeh nedolžna kobilica z žrebičkom. Nuna, ki se za krajo rož maščuje s cevjo za zalivanje; straniščne težave inštaliranega duhovnika; improvizirana dobrodelna torta; beg pred podivjanimi kravami; shujševalni prašek, ki ljudi spreminja v kanibale … še in še je zgod in prigod, s katerimi nas Karel Gržan spravlja v glasen smeh. Pisanje humoresk iz resničnega življenja mu gre krasno od rok, morda je njihova edina pomanjkljivost le v tem, da so nekatere veliko bolj dodelane in konsistentne kot druge, ki bi jih bilo treba po revijalni objavi malce prikrojiti, zaokrožiti ali nadgraditi. Nepotrebno je tudi občasno dodajanje splošnih šal, saj jih resnične smešne prigode razvrednotijo in povsem zasenčijo.
In ker so najboljše komedije samo predelane drame, je pater Karli na konec knjige Jaz, Čarli Čeplin umestil veselo enodejanko Blaž Jurko na izpitu, ki jo je napisal kot župnik v Razborju pod Lisco in je bila uprizorjena ob odprtju tamkajšnjega kulturnega doma, imenovanega po tem znamenitem razborškem učitelju. Nezapletena, situacijsko domiselna in sporočilno bogata komedija je posrečen zaključek posrečene in za današnji čas še kako dobrodošle knjige, ki ji je priložena tudi zgoščenka s petimi humoreskami. Mimogrede jim tako lahko prisluhnete kar v avtomobilu, da pridete 'na okus'. Če se seveda ne boste držali hudomušno natisnjenega nasveta: "Poslušanje zgoščenke med vožnjo odsvetujemo. Povzroča solzenje."
Katarina Mahnič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
